Kot Brzostrelka tipkala do penzije

LJUBLJANA – Združenje tistih, ki hitro pišejo, je bilo ustanovljeno že leta 1887, pol stoletja po iznajdbi – pisalnega stroja. Izumil ga je Karl Drais. Takrat (1833) je ministrstvo ta stroj sicer označilo za mehanično norijo. Kljub temu je bil Drais prepričan, da bo za izum bogato nagrajen. Pa se je krepko motil, saj mu je nemška vlada prepovedala, da bi poučeval strojepisje, še več, idejo so mu ukradli Angleži. Leta 1851 je umrl kot popoln revež, 165 let po njegovi smrti pa sta tipkanje in pisanje po tipkovnici nekaj samoumevnega in vsakodnevnega. Tipkati zna že vsak. Ne več na pisalne stroje, temveč po računalniških tipkovnicah. Tudi združenje tistih, ki hitro pišejo, se je že zdavnaj prilagodilo tej tehnološki spremembi, zaradi katere so mnogi poklici izumrli, zaradi katere je svoje delo izgubilo ogromno strojepisk.

Še nedolgo tega so bile nenadomestljiv element družbe. Ženske, ki so se za pisalnim strojem izkazale za hitrejše in natančnejše kot moški, so začele v strojepisju že kmalu prevladovati. Pisalni stroj je bil zato znanilec izjemnih socioloških sprememb, ki je pripomogel tudi k večji enakopravnosti. »Če sedi za pisalno mizico moški in tipka, ga komaj opazimo. Če ga opazimo, se nam zdi skoraj smešen. Lahko bi rekli, da so strojepiske tista svežost, ki veje skozi pisarno. Pravijo, da pisalni stroj brez strojepiske ni pisalni stroj,« so leta 1933 zapisali v publikaciji Žena in dom.

Čeprav v združenju tistih, ki hitro pišejo, še vedno ni Slovenije, so se naše vrle strojepiske udeleževale tekmovanj že davno pred drugo svetovno vojno. V časopisu Edinost, ki so ga izdajali naši izseljenci v Ameriki, so januarja 1922 na naslovnici objavili veliko fotografijo, ki jo je pred tem objavil že Chicago Evening Post. »Ta slika predstavlja tri slepa dekleta, ki so tekmovale med seboj v Marshall High School v Chichagu za prvenstvo v strojepisju. Srednja med njimi je naša Miss Justina Kosmach, hčerka rojaka in farana v Chichagu Mr. Johna Kosmacha, trgovca z železnino na 22. Streetu. Slepe deklice znajo tako urno pisati, da napišejo na stroj brez napake tudi do 53 besedi v eni minuti.«

Leta 1930 je znašal svetovni rekord v hitrostnem pisanju 10 udarcev na sekundo. Po drugi svetovni vojni je bil razmah tovrstnih tekmovanj še večji. Leta 1979 je 33. svetovno prvenstvo priredila Jugoslavija, pokrovitelj je bil sam Tito.

Vaja in talent

Ena boljših takrat je bila Štajerka Silva Gajser. Že v vojaških taborih je znala najhitreje natipkati poročila. Bila je članica društva stenografov in strojepiscev v Mariboru. Poprej niti ni hotela vstopiti v njihove vrste, ker se je hotela izogniti tekmovanjem. Prepričala jo je šele teta in tako je brez posebnega treninga postala druga na občinskem, tretja na republiškem in osma na zveznem tekmovanju na Bledu, ki je določilo potnike na prvenstvo. Bila je najboljša med našimi predstavniki. Glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva je teden dni pred odhodom v Beograd takole poročalo: »V okviru priprav na svetovno prvenstvo Silva vadi dvakrat tedensko pri društvu, drugače pa vsak dan pri rednem delu v okviru tajniških opravil kmetijskega kombinata Ptuj, kjer je zaposlena že 16 let!« Na vprašanje, kako postaneš dober strojepisec, je odgovorila: »Poleg redne vaje je nujen tudi talent!« Na tekmovanjih je Silva Gajser dosegala po 470 čistih udarcev v minuti, na svetovno prvenstvo je odšla s skromnim ciljem – biti med 100.

V tistem času je jugoslovanski rekord znašal 580 čistih udarcev v minuti. Močno se mu približala še ena Slovenka, neuradno še boljša od Gajserjeve, klicali so jo Brzostrelka.

»Doma nismo imeli pisalnega stroja,« je dala mahoma vedeti vedra Iča Putrih, dvakrat prva in enkrat druga na Srečanju novinarskih hiš Jugoslavije. »Kaj pa vem, mogoče je pomagalo, da sem v mladosti šest let igrala na klavir.« Bistveno je bilo vendarle, da je šla takoj po končani gimnaziji leta 1956 v službo k stricu Stanetu na Globus špedicije, da jo je ta priganjal, naj se kar najhitreje nauči dobro tipkati, tako z desetimi prsti kot tudi na slepo. Z osmimi leti strojepisnih izkušenj je na Svetovnem kongresu književnikov PEN na Bledu, kjer je morala pretipkavati referate, tudi slovitega Arthurja Millerja, srečala Delova novinarja Tedija Pahorja in Bogdana Pogačnika. Predstavila sta jo Anteju Mahkoti, ki je ustanavljal Avto revijo, in prijavila se je. Na avdiciji se je pomerila z desetimi konkurentkami. Niko Lapajne je v internem Delu zapisal: »In potem je prišla črnolaska. Iz sosednje sobe se je zaslišala strojnica. Po treh minutah je vse pretipkala brez napake in bila sprejeta.« Na Delu je Brzostrelka streljala vse do penzije.

To so bili časi, ko so novinarji še narekovali strojepiskam, od tod tudi Ičina značilna poza – telefonska slušalka, ukleščena med vratom in rameni, ter neusmiljeno udarjanje tipk od jutra do večera, petka do svetka. Nekoč ji je uspelo tako natipkati, izjemno, kar 17 strani v eni uri!

Češka rekorderka

Svetovna rekorderka in štirikratna svetovna prvakinja, Čehinja Helena Matouškova jih je, denimo, dvajset. Medtem ko je Putrihova tipkala z več kot 500 popolnimi udarci v minuti, se je rekord Čehinje na svetovnem prvenstvu v Rimu 2003 ustavil pri neverjetnih 928, dosežek, ki pravzaprav presega tehnične možnosti navadne tipkovnice, ta je pri 12 udarcih na sekundo.

»To je res noro!« je priznala tudi Iča. Ki pa seveda ni vedela, da je takšna hitrost mogoča tudi zato, ker je že lep čas dovoljeno uporabljati programe, s katerimi se pospešuje hitrost pisanja. »Zadostuje, da vpišem samo črko in razmik in na zaslonu se pojavi ena od besed,« je pojasnila Matouškova. »Če je tekst dober, s temo, ki mi je blizu, in frazami, ki jih poznam, mi lahko uspe tudi do 1100 znakov na minuto, brez programa – do 700,« je priznavala uslužbenka na praški internetni šoli za učenje pisanja na računalnik.

Dvomim pa, da Čehinja obvlada to, po čemer je znana naša Iča. Ta je, pa čeprav pri 500 udarcih na minuto, vselej natančno vedela, o čem piše.