IZOLA – Na obalah severnega Jadrana od Benetk, Kopra, Izole ter vse tja do Pulja lahko med privezi pomolov in zalivov ugledamo preproste lesene ribiške čolne – batane. Tradicionalno plovilo, značilno za območje Istre, sta brez konstrukcijskih načrtov zgradila Marino in David Hrvatin. Oče in sin sta se z izdelavo batane želela pokloniti morju in obuditi rokodelske spretnosti tamkajšnjih obrtnikov. Ljubezen do ustvarjanja in nebrzdana domišljija sta Davida vodili ob obalah slovenskega morja, kjer je fotografiral in zabeležil skoraj vsako še ohranjeno batano. »S fotografiranjem in meritvami sem hotel pridobiti čim več informacij, da bi z očetom izdelala ribiški čoln, ki bi z izbiro materiala, izdelavo ter detajli odstopal od vseh preostalih. Konstrukcijskih načrtov ni, tako sem s pomočjo računalniškega programa in z vsemi zbranimi informacijami začel ustvarjati unikatno batano,« pove David, ki je zbrano znanje prelil na papir. Marino je po upokojitvi, do katere je delal kot paznik v koprskih zaporih, ves prosti čas zadnjega leta posvetil izdelavi živopisnega ribiškega čolna. Izučenemu kovinostrugarju je prav prišlo rokodelsko znanje, saj sta s sinom za izdelavo čolna uporabljala tradicionalna orodja, ki pa sta jih morala tudi izdelati.
Krstna plovba
Eno izmed orodij je orodje za kalafatanje, s katerim sta zatesnjevala špranje s konopljinim predivom. Prav proces izdelave je tisti, ki batani doda ves sijaj in kakovost. Izbira materialov je bila ključna. »Za trup čolna sva z Davidom uporabila les hrasta in macesna, jambor je iz jelovine, škripci pa iz jesena,« z navdušenjem pripoveduje Marino, ki z roko pokaže na dodelani škripec. »Takšni škripci so bili v uporabi do 15. stoletja, izdelala pa sva ga v želji, da bi batano krasilo kar največ dovršenih detajlov.« Ko se ozremo po čolnu, njegove boke krasijo ročno pleteni bokobrani iz vrvi, prav tako pa nas ne pusti ravnodušne posebna živo rdeča barva trupa, črno-rumen rob ter kremno bela notranjost. Batani, za katero je značilno ravno dno, saj je zaradi oblike primerna za plovbo v plitvejšem morju, sta poleg malo zaobljenega dna dodala še kobilico, ki omogoča boljše plovne lastnosti. Marino in David sta skoraj petmetrski čoln poimenovala Koštanca.
»Batane so po navadi ime dobile po kraju izdelave. Naš del vasice Korte nad Izolo se imenuje Koštanca po graščaku Nicu Costanzi in tega marsikdo ne ve,« pravi ustvarjalni in inovativni David. Oče in sin sta batano prvič splavila na dan znova obujenega praznika izolskega čudeža. Po skoraj 200 letih so Izolani spet dobili praznik, ki so ga prej praznovali kar 448 zaporednih let. Legenda o praznovanju tega dne govori o spominu na 23. oktober 1380, ko je genovsko ladjevje hotelo pokoriti prebivalce Izole. Zaradi čudežnega meglenega oblaka, s katerim je sveti Maver prekril Izolo, niso videli obale, sledili pa so beli golobici, ki je poletela nad ladjevje in jih odpeljala na odprto morje, vedoč, da golobi ne letijo daleč od obale. Golobica se je vrnila in v znak miru iz kljuna izpustila oljčno vejico. Takrat so rešeni Izolani razglasili izolski praznik, za občinski grb pa izbrali golobico z oljčno vejico v kljunu. Nedeljski dan je bil primeren za premierno vožnjo z batano, na kateri sta oče in sin razvila živobarvno unikatno jadro in s tem celotnemu občinstvu predstavila tradicionalno plovilo, Koštanca pa je varno plula.
