Slovenski košarkarji nas niso navdušili samo zaradi fantastičnega uspeha, ampak predvsem tudi zaradi načina, kako so ga dosegli. Evropska, še posebno pa ameriška košarka se je v zadnjih letih igrala predvsem na moč. Časi košarkarske romantike, ko so v evropski košarki, pozneje pa tudi v NBA prevladovali Dražen Petrovič, Kukoč, Rađa in Divac, so se zdeli samo še lep spomin. Dragiću, Dončiću in ekipi pa je uspelo, da so ne samo navijače, ampak tudi strokovnjake spomnili na čase, ko se je zmagovalo z navdihujočo domiselno atraktivno igro.
Hrvati že dve desetletji čakajo in se sprašujejo, kdo izmed njihovih mladih talentiranih igralcev bi lahko nasledil legendarnega košarkarskega Mozarta iz Šibenika Dražena Petroviča. V teh dneh z nekoliko grenkobe pa tudi z občudovanjem priznavajo, da je njegov pravi naslednik Luka Dončić. Tako pri Goranu Dragiću kot pri Luki Dončiću pa ne navdušuje le njun izrazit talent. Še bolj navdušujoče je, kako predano se borita za svojo reprezentanco. Navsezadnje bi se lahko oba tako kot mnogi zvezdniki pri nas in v tujini poskušala izogniti nastopu za reprezentanco. Goran Dragić je eden izmed zvezdnikov v NBA in mu tako ali tako ni treba nič več dokazovati. Pred dvema letoma je podpisal 90 milijonov evrov vredno petletno pogodbo za Miami, a se je kljub temu odzval vabilu v državno reprezentanco in kot pravi vodja vlekel ekipo, ko je bilo potrebno.
Luka Dončić je po drugi strani najbolj nadarjeni evropski igralec in tudi v strokovnih krogih se ga je že prijelo ime mali Michael po legendarnem Jordanu. Mnogi strokovnjaki menijo, da bi bil lahko že drugo leto prvi izbor na naboru za ligo NBA, če se bo seveda odločil sodelovati. Slovenska reprezentanca je kot ekipa dokazala, da lahko prava klapa nadarjenih in srčnih igralcev z dobro porazdeljenimi vlogami in s pravim trenerjem doseže veliko več, kot so pričakovali največji optimisti. Le kje bi bile meje uspeha Slovenije, če bi se ta dobra praksa in energija naše košarkarske ekipe prenesla tudi na druga področja?
