Korajžna mama Lojzka kljubuje vsem nesrečam

STRAHINJ – Lojzka Zupan, uradno Alojzija, pri 75 pomladih na vprašanje, kako je, odvrne: »Zelo težko je še zmeraj.« Kaj bi tudi ne bilo, ko pa sama skrbi za 48-letnega sina Emila in 45-letno hčer Karmen: »Sta invalida s cerebralno paralizo in tako oba na vozičku. Štiriindvajset ur na dan – pa pri mojih letih – jima je treba pomagati pri vsem. Dvigniti s postelje, na stranišče. Zadnje leto se Emilu delajo še rane po zadnji strani telesa. Da jih oskrbi, pride patronažna sestra v ponedeljek, sredo in petek.«

O svojem zdravju Lojzka pravi: »Je kar v redu.« Že pojasni, kaj to pomeni: »Morala bi na operacijo hrbtenice, a ker sem se zbala, kaj če bi potem še jaz pristala na vozičku, raje nisem privolila.« Karmen in Emil jo vse preveč potrebujeta za vsakdanje življenje: »Sama sem se priučila, kako ju dvignem iz vozička. Emil je precej težek, zato se moram previdno nagniti nazaj, da moja hrbtenica ne trpi preveč.«

Mama za vse

Emila noge ne držijo popolnoma nič. Karmen se na svoje lahko opre, a zaradi bolečega kolka tudi ona ne more prosto hoditi. Zelo previdno – zato pa vsakič znova upravičeno ponosna, ko ji uspe – lahko naredi le nekaj korakov ob oprijemališču. Karmen sedi v akumulatorskem vozičku, Emil v navadnem na potiskanje. Zakaj razlika, pojasni mama: »Na zdravstveno zavarovanje mu ga ne dajo, ker ga sam ne zna vižati.« Bo pa ponovno zaprosila zanj: »Na akumulator bi ga zmogla potiskati v precej strm klanec pred hišo, z navadnim pa ne gre.« Potem bi se njej in Emilu izpolnila srčna želja: »Lahko bi ga zapeljala na sprehod po bližnji okolici.« Zdaj si pomaga tako, da za zmagovanje strmine Emila presede v voziček, ki pripada Karmen. Zato mora vsakič pod klancem oba prelagati iz enega v drugi voziček. In potem nazaj. Zahtevno opravilo je to za Lojzko. Pa ne le zaradi klanca, temveč tudi prav vsakič, ki ju je treba spraviti iz vozička ali vanj: »Naporno ju je predvsem dvigniti. A to počnem z veseljem, da jima lahko ustrežem.«

Lojzka ima nekaj prostih uric zase le ob delovnikih, ko Karmen in Emil obiskujeta varstveno-delovni center: »Če pa ju kaj boli, pa ostaneta doma.« Lojzko skrbi, kaj bi bilo z njenima otrokoma, če bi opešala: »Upam, da še dolgo ne.« Zaveda se, da bi bila njuna prihodnost brez njene materinske nege precej negotova: »Morda bi ju vključili v bivalno skupnost.« A že se postavi vprašanje: »Kdo bo plačeval?« Poleg obeh invalidnih ima Lojzka sicer še zdravega sina, ki z ženo in otrokoma živi v ločenem gospodinjstvu, v svojih prostorih pod skupno streho. Toda Emil in Karmen v celoti ostajata na Lojzkinih plečih.

Vozniški izpit 
z abrahamom

Saj zdaj še gre. Ko v preteklosti večkrat ni šlo, so na pomoč priskočili dobri ljudje. Tudi bralci Slovenskih novic s prispevki v Sklad Ivana Krambergerja. Pred šestnajstimi leti je dolgotrajno deževje podrlo podporni zid pod hišo. »Ko se je to naredilo, štirinajst dni od hudega nisem zaspala, tako sem se bala, da bo še hišo odneslo po bregu. K zdravniku sem šla po injekcijo, da sem se pomirila,« nam je takrat povedala Lojzka. Tiste davne stiske se zdaj le še megleno spominja, ko je bilo odtlej še toliko drugih. Pa že prej so bile, seveda. Z možem Emilom sta k stari hiši zgradila nov prizidek, ko je njega sredi prenove vzela smrt.

Vdova Lojzka se niti v največjih težavah ni prepuščala brezupu. Med drugim je, ko je bil mož že veliko po bolnišnicah, ravno okoli svojega abrahama opravila vozniški izpit za kategorijo B. Potem je s starim wartburgom vozila sina in hčer povsod, kamor sta potrebovala.

Hudih trenutkov je bilo veliko, zato se je kar težko opredeliti, kdaj je bilo najhuje. Morda po moževi oziroma očetovi smrti, ko so se vsi trije oviti v ponjave tresoč se od mraza pretolkli čez tisto zimo v razkopani dnevni sobi. Veliko dobrotnikov je tiste čase pomagalo Zupanovim. Nekaterih ni več med živimi, pove Lojzka, med temi bratranca Janeza z Lancovega. Bilo je kar nekaj nabirk dobrodelne pomoči, z eno med njimi so zbrali za novi avto fiat scudo. Spravljen pod streho že na prvi pogled skrbno negovan izpričuje, kako Lojzka bdi nad njim, da ji še po šestnajstih letih prav dobro služi. Prav skromno se pohvali: »Vozila sem brez vsake prometne nesreče, le zadnjič enkrat me volan ni ubogal. Po ledu ali oljnem madežu, v šoku se nisem spomnila pogledati, me je odneslo na rob ceste. Še sreča, da brez resnih posledic.« Velikih pričakovanj Lojzka nima in na vprašanje, ali morda tudi zdaj z invalidoma česa potrebuje, izstreli kot iz topa: »Samo zdravje!« 

Kje je CSD?

Karmen prejema nekaj čez 400 evrov na mesec, Emil nekaj več, saj si mu je v mladosti uspelo nabrati par let delovne dobe. Lojzkina mesečna pokojnina znaša 450 evrov. Kot pletilja in še kaj je delala 23 let, potem je, da je poskrbela za invalidna otroka, ostala doma. Če bi ji po zakonu, uvedenem leta 2004, morda pripadalo še nekaj evrov kot družinski pomočnici invalidni osebi v domačem okolju, ji še nikoli nihče ni omenil. Zato tudi prošnje ni vlagala. Leta 2011 (novejšega podatka nismo našli) je bilo v Sloveniji 760 invalidnih oseb s pravico do izbire družinskega pomočnika. Ta je lahko družinski član invalidne osebe, kot je v primeru Lojzke in njenih dveh otrok. Doslej je ni z možnostjo še nihče seznanil, niti da bi pravico morala urejati pri pristojnem centru za socialno delo.