KOPER – »Najprej sva s partnerico spala v avtu, tu spredaj. Potem sem čez ograjo prosil, ali si lahko skuham kavo in se oprham,« razlaga 38-letni moški, ki se ne želi izpostaviti z imenom. Stigma, da živiš v zavetišču za brezdomce, je prehuda. »Bil sem podjetnik, zdaj sem propadel in v dolgovih. Imel sem najeto stanovanje v Rižani, a sem zamujal s plačilom, nato pa je lastnik zahteval varščino za šest mesecev vnaprej, a nisem zmogel,« nadaljuje.
V zavetišču območnega Rdečega križa Koper tik ob železniški postaji si je ob našem obisku poiskalo začasno bivališče enajst ljudi, med njimi ena ženska. V eni bivalni enoti oziroma zabojniku spita po dva. V posebnem zabojniku je kuhinja, v kateri je ponoči tudi varnostnik, prav na novo pa so dobili še en večji zabojnik, v katerem imajo družabni prostor, služi pa tudi za potrebe dnevnega centra. »Sprejmemo vsakega, imamo pa jasna pravila hišnega reda, ki se nanašajo predvsem na vedenje in higieno,« izpostavi socialna delavka Milena Bužan. Zgodilo se je že, da se kdo ni mogel prilagoditi, zato ni mogel ostati.
Ratomir želi odškodnino za izbris
»Prinesla sem vam torbo, kamor boste lahko shranili vse svoje papirje,« razveseli 73-letnega Ratomirja. Ta pojasni, da je izbrisan in da mu kljub številnim dokazilom ne uspe prepričati uradnikov, da je upravičen do odškodnine. »Zamudil je rok, v katerem bi lahko zaprosil za slovensko državljanstvo po osamosvojitvi, saj je bil na delu v tujini, zdaj pa se ni pravočasno prijavil, da bi kot izbrisani prejel odškodnino,« v njegovem imenu pove socialna delavka. V zavetišču je že od začetka poletja, ko je prišel v Slovenijo iz rodne Srbije, da bi si uredil status.
»Sem pridejo ljudje z ulice, ki pogosto nimajo osebnih dokumentov, kaj šele sredstev za preživetje. Vsakemu se posvetimo in mu pomagamo, da si najprej uredi status prebivališča, ki je lahko tudi na območnem Rdečem križu, potem osebne dokumente in bančni račun. Šele takrat se lahko prijavijo na zavod za zaposlovanje in na centru za socialno delo dobijo potrdilo, da so socialno ogroženi ter da so upravičeni do socialne pomoči,« pripoveduje Bužanova. Po njenih besedah jih večina sploh ne pozna svojih pravic. »Velik korak naprej je tudi odprtje Pro Bono ambulante v Kopru, za pravne nasvete pa se obrnemo na Pravni center za varstvo človekovih pravic,« navaja.
Pogovor,
karte in knjige
»S partnerico sva tukaj en mesec in sva zadovoljna,« pravi prvi sogovornik, ki ga je Bužanova prepričala, da se je vključil tudi v program prostovoljstva Rdečega križa. »Prostovoljstvo je tudi terapija,« pripomni socialna delavka. Na vprašanje, kaj počnejo čez dan, odgovarjajo, da se pogovarjajo, kartajo in berejo. Povprečno se prebivalci zavetišča tu zadržijo do tri mesece. »Za ta plac mi je povedal znanec, ki sem ga spoznal med zdravljenjem v Idriji. Iz bolnice, kjer sem se zdravil zaradi psihičnih težav, si nisem mogel urediti stanovanja,« omeni 33-letnik, ki se prav tako boji, da bi ga kdo prepoznal, če bi razkril svoje ime. »Šele ko sem začel delati tu, sem spoznal, kako družba te ljudi, ki se jim je v življenju zalomilo, odriva na rob,« meni Vojko, ki v zavetišču pomaga od začetka leta.
Druščina za mizo razglablja, da ima naša država, čeprav se hvali, da je socialna, premalo posluha za ljudi, ki zapadejo v bivanjsko stisko. »Problem so tudi veliki apetiti najemodajalcev po večmesečnih varščinah,« opozarja eden od prisotnih in večina mu prikimava. Omizje je tudi prepričano, da ima socialno podjetništvo velik potencial pri ljudeh, ki se ne morejo znajti, le da je taka oblika organizacije premalo izkoriščena.
V zavetišču sprejeli 90 ljudi
Območni Rdeči križ Koper sodeluje s koprsko občino, ki uporabnikom zavetišča zagotavlja dnevni topli obrok, in Lyons klubom, ki jim dostavljajo presežek hrane iz trgovin. Brezdomci pa se lahko obrnejo še na Karitasov center v Bertokih, kjer se lahko dvakrat na teden oprhajo in dobijo topel obrok, ter na center MKSMC Koper, kjer ima prostore tudi društvo Kralji ulice. Po besedah Irene Sirotič Dobrila, generalne sekretarke območne enote Rdečega križa Koper, so v zavetišče letos sprejeli 90 ljudi. V koprski občini sicer pomagajo 2900 gospodinjstvom. »Če si mati samohranilka, četudi zaposlena, in nimaš nepremičnine, se hitro znajdeš na pragu humanitarne organizacije,« doda.