LJUBLJANA – Po zadnjem konca tedna si bo tudi premier dr. Miro Cerar mlajši bržda le moral priznati, da vodenje vlade ni takšen mačji kašelj, kot si je zamišljal, ko je zmagal na predčasnih parlamentarnih volitvah. Ni, ne, prvič zato, ker mu je zdaj uspelo ostati tudi brez tretjega domnevno odličnega kandidata za ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo. Mag. Gojko Koprivec, ki je zaradi izkušenj, ki si jih je nabral pred upokojitvijo (služboval je v NLB, bil je predsednik uprave Zavarovalnice Adriatic ter bil med vodilnimi tudi v ÖMV Istrabenzu in ÖMV Refining), sredi minulega tedna po mnenju vladne koalicije še veljal za več kot ustreznega kandidata, a potem že v petek iz zdravstvenih razlogov ni mogel več priti na hearing (na predstavitev) pred tako imenovanim matičnim parlamentarnim odborom, saj je moral poiskati urgentno zdravstveno pomoč.
No, od včeraj tudi uradno ni več kandidat za gospodarskega ministra. Tako se je »glede na Koprivčevo zdravstveno stanje« nazadnje vendarle odločil predsednik vlade. Zanimivo, ko so v petek in potem tudi v soboto po kuloarjih že krožile utemeljene informacije o tem, da mag. Koprivec, kot kaže, nikoli ne bo gospodarski minister, so iz kabineta premierja Cerarja te zelo odločno zanikali: poudarjali so, da je mag. Koprivec še vedno Cerarjev kandidat za ministra, da »ostaja v igri«, da tisto, kar namigujejo nekateri mediji, ne drži. Od včeraj pa očitno drži.
Spomnimo se: najprej je premier Cerar kot kandidata za gospodarskega ministra obema koalicijskima partnericama navdušeno ponudil dr. Ervina Pfeiferja, a se je ta le nekaj ur pozneje, ko bi morala njegova kandidatura romati v državni zbor, raje umaknil. Zato je dr. Cerar za ministra predlagal Jožefa Petroviča. Po slabem mesecu uvajanja v ministrovanje pa je Petrovič nepreklicno odstopil. Ker je Agencija za varstvo konkurence (AVK) ugotovila, da je sodeloval pri kartelnem dogovarjanju DZS ter družb Mladinska knjiga Trgovina in Extra Lux glede sklepanja poslov z državnimi organi. Petrovič, je trdil, da se umika samo zato, ker želi v miru dokazati, da je nedolžen, čez čas pa pojasnil, da je odstopil, ker ni hotel s smešnimi očitki AVK na svoj račun obremenjevati vlade. Cerar je njegov odstop sicer obžaloval. In vodenje gospodarskega resorja je, kot je znano, začasno prevzel finančno-gospodarski nadminister dr. Dušan Mramor. Dr. Cerar pa se je začel o kandidaturi za Petrovičevega naslednika pogajati z mag. Koprivcem. Lahko bi se sprenevedali, češ da Cerar pri izbiranju članic in članov svoje ministrske ekipe pač nima najbolj srečne roke, da ima kar precejšnjo smolo. Vedeti pa je treba, da v vseh kolikor toliko urejenih demokratičnih državah politično ceno posledic morebitne ponesrečene izbire novih ministrov praviloma plača, točno, kar predsednik vlade. Ali Slovenija še ni niti kolikor toliko urejena demokracija? ¾
Kaj pa če bi Sovo prodali Nemcem?
Po komaj 25 dnevih je včeraj odstopil tudi direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sove) mag. Andrej Oček, nekdanji Sovin sledilec ter strokovnjak za deviantne pojave v Rimskokatoliški cerkvi (RKC) in boj proti pedofiliji duhovščine. Že v petek naj bi premierja dr. Mira Cerarja mlajšega obvestil, da zaradi zunanjih pritiskov, ki naj bi se začeli z njegovim imenovanjem in ki slabo vplivajo na zagotavljanje nacionalne varnosti ter na zaščito agencije in njenih zaposlenih, nepreklicno odstopa. Ko smo včeraj poskušali pri nekaterih dobrih poznavalcih razmer, v kakršnih deluje Sova, preveriti, kaj bi bila lahko rešitev za našo obveščevalno-varnostno agencijo, ki je že vsaj nekaj časa v podobnem »zdravstvenem« stanju kot slovensko gospodarstvo in zadnji Cerarjev kandidat za gospodarskega ministra, smo dobili na prvi vtis šaljiv odgovor: »Verjemite, še najbolje bi bilo, če bi jo nekako prodali nemški obveščevalni agenciji.« Potem pa nam je sogovornik le pojasnil, da je Sova že nekajkrat po letu 1990 tesno sodelovala predvsem z nemško obveščevalno službo: »Se spomnite, kako sta Sova in nemška Bundesnachrichtdienst z neke tajne lokacije v Ljubljani prisluškovali telekomunikacijam na Balkanu? Dokler niso leta 2007 podatki o tem pricurljali v medije in je izbruhnila afera.« In? »Nemcem že prodajamo Telekom in najbrž ni skrivnost, da ta v svojih arhivih hrani podatke, ki jih je več let zbiral o telefonskih pogovorih, sporočilih prek mobilnih telefonov in mailih. Če bi se dogovorili, da bi bila Sova po novem nekakšna, recimo temu, nemška filiala za Balkan, bi nam Angela Merkel zagotovo v zameno ponudila kaj zelo konkretnega. Saj tako ali tako že vse razprodajamo. Ameriški Cii pa Sove ne moremo ponujati, ker si Američani, ko in če želijo nadzirati našo obveščevalno dejavnost, to preprosto privoščijo, ne da bi nam za to povedali, kaj šele plačali. Tudi Vatikanu konec koncev francoski DGSE že dlje zagotavlja vso potrebno varnost na (proti)obveščevalnem področju. In tega, seveda, ne počne zastonj. Mar slovenskega neba ne varujejo italijanska in madžarska vojaška letala? Ga.«
