Starši v Srbiji zadnje čase prirejajo draga, bučna in množična slavja ob odhodu svojih sinov – v zapor. Pri nas smo še bolj sramežljivi, celo najpetičnejši obsojenci gredo na prestajanje kazni raje skozi stranska vrata.
Glede na čedalje večje povpraševanje naših bogatašev po bivanju za rešetkami pa bi bil seveda že skrajni čas, da se dokonča kateri od ustavljenih gradbeniških megaprojektov. Če država za kaj takega nima denarja, je treba razpisati samoprispevek: državljani bodo zagotovo z veseljem obudili socialistično udarništvo iz prejšnjega sistema. Spraskali bodo še zadnje cente, da bo čim mehkeje postlano propadlim tajkunom Kurbežu, Pizdarju, Lovšakovi in vsem drugim te baže, ki, slišimo, tudi že trkajo na vrata prepolnih zavodov za prestajanje kazni.
Ko namreč nekdanji veliki šefi in še sedanji bogataši (kaj pa je milijonarju na varno prepisati milijone?) pridejo v slovensko keho, jim že na vhodu postane slabo. Nikjer marmorja, nikjer fensišmensi italijanskih kahlic in švabskih pipic. Pa velnesa, fitnesa, črnilesa. Vse to in še več bi pač morala imeti dostojna ustanova za razvajanje najuglednejših lopovov v senci na sončni strani Alp. Ne pa da morajo kakati v čepe nad čučavci, se militi pod skupnimi tuši, jesti iste pomije kot vsa raja, v teve sobah stikati glave pred enim televizorjem in – o, groza! – nositi nedizajnerske cote.
Vse, kar je petični zaporniški klienteli doslej uspelo doseči, so za razviti skorumpirani svet komaj omembe vredni privilegiji: eden je postal knjižničar, drugi je deležen velikodušnega odpiralnega časa, tretja ima menda v kehi svojo kopalnico (da o novih zavesah, ki prekrijejo železje, ne govorimo).
Dokler takim uglednim obsojencem ne zgradimo primerne palače, bi morali v obstoječih nastanitvenih kapacitetah zaporniškega turizma najti prostor vsaj za zadostno število VIP-lož. Če bo šlo v takem tempu naprej, bo namreč kmalu precej več Slovencev s seznama najbogatejših sedelo, kot pa jih služilo svojemu namenu.