Kopalnica na 1 kvadratnem metru

Čeprav si verjetno vsi želimo, da bi bile naše vode čiste in zrak brez strupenih plinov, se nam pri praksi rado zalomi. Praktičnost je največkrat močnejša od ljubezni do okolja. Bomo zdravila, ki jim je pretekel rok trajanja, odnesli v najbližjo lekarno? Morda. Še bolj verjetno je, da jih bomo, naveličani, lepega dne skrivaj vtaknili v vrečko z navadnimi smetmi. Tako je razmišljal inovator Obrad Dabić, ko je ustvaril prototipa koša za odpadke in vozila za odvažanje smeti, ki bi omogočila enostavnejše upoštevanje ekoloških principov.

Mlačni odzivi Snage

Dabićev ekološki izum je na prvi pogled sila preprost: na običajne smetnjake so pritrjeni manjši koši za zdravila, baterije in oblačila, notranjost zabojnika pa je predeljena s prekati, ki steklo in plastiko ločujejo od običajnih smeti. Avtomobilom, ki smeti odvažajo, je dodal posebne predale in prekate, v katere bi lahko spravljali različne vrste odpadkov. Tako bi prihranili čas in denar: namesto da bi ponje prihajalo več različnih tovornjakov, bi delo opravil en sam. Hkrati nam, uporabnikom, z vrečkami nevarnih odpadkov ne bi bilo treba prepotovati pol Slovenije. Dabić se je inovacije domislil v pičlih dveh mesecih!

»Zdravila ne smejo v smeti,« opozarja inovator. »V žarnicah je, na primer, živo srebro. Ko zavržemo strupene snovi, gre vse to v vodo. Čez deset let je ne bomo več mogli piti,« še doda. Manj zaskrbljeni so, poudarja Dabić, v podjetju Snaga. »Neka novinarka jih je obvestila o moji inovaciji, a so rekli, da strupene reči ne smejo biti na tovornjaku. V istem stavku so dodali, da imajo odlaganje baterij rešeno tako, da jih otroci nosijo v šole. Otroci torej strupene odpadke lahko nosijo skupaj z malico, tovornjak za odvažanje smeti pa jih ne more odpeljati,« je ogorčen Dabić. »Naj strupene odpadke odpeljejo tisti, ki so za to usposobljeni,« še doda.

Kopalnica, zobotrebci, solata

V svetu inovatorjev je Ljubljančan dobro znan. Je dobitnik številnih mednarodnih priznanj za inovativnost – samo iz Bruslja jih ima kar šest. Med drugim je iznašel popolno kopalnico, s tuš kabino, bidejem in straniščem, za katero potrebujemo zgolj en kvadratni meter prostora, zobotrebce s propolisom, ki poleg tega, da skrbijo za zobno higieno, poskrbijo tudi za zdravje dlesni, in posebno napravo za odmerjanje tekočine – ta mu je prišla na misel nekoč, ko je bila žena Ana v bolnišnici in je moral pri kosilu sam odmerjati olje in kis za solato. Posamezne inovacije se loti, ko naleti na problem v vsakdanjem življenju. Trenutno v garaži ob hiši – tako je, kot v svojih začetkih Bill Gates tudi Dabić ustvarja v garaži, raziskuje teorijo Nikole Tesle o človekovi energiji.

Tisti, ki ne ve, zgolj naredi!

»Ko vsi ljudje vedo, da nečesa ni mogoče narediti, pride nekdo, ki tega ne ve, in to naredi.« Misel Alberta Einsteina je zapisana na steni inovatorjeve garaže. »Leta 1971 so Indonezijci podjetju Energoinvest, kjer sem bil tedaj zaposlen, naročili, naj naredijo napravo za merjenje električnega toka na transformatorjih. Malo je manjkalo, pa bi zavrnili posel, češ da tega ne znajo, a sem jih jaz naredil,« pojasni navezanost na misel velikega fizika. Za v tistih časih izjemno natančen merilnik je v Bruslju prejel svojo prvo medaljo – zlato! Drugo zlato mu je leta 1972 prinesla naprava, ki odkriva, kdo v liniji prevoznikov je poškodoval lomljivi tovor.

Sklepali bi, da je toliko inovacij stvaritelju prineslo zajeten kupček denarja, a ni tako. Patentiranje ni poceni. Zaslužek inovatorja, če se ta v poslovnem svetu ne znajde najbolje, je majhen ali celo ničen. »Pri nas to ni nič urejeno,« pravi Dabić. Kljub plodnemu ustvarjanju in številnim nagradam živi v skromni hiši na obrobju Ljubljane. Garaža, v kateri se rojevajo nenavadne ideje, je pretesna za številne primere inovacij, ki so razpostavljene tam. »Nobena mi ni nič prinesla,« komentira Dabić in s kretnjo žalostno zaobjame po ozki garaži razpostavljene inovacije.