Kontumac. Kaj že pomeni ta beseda, ki sem jo zadnjič slišal iz ust starega očeta pred desetletji? »Vsak pes je moral imeti svetinjico,« je povedal in se skliceval na vojne čase, ko je bil red tako zategnjen, da niti doma vzrejenega pujsa nisi smel zaklati. »Enega smo, na skrivaj. Smo mu zavezali rilec, da ni cvilil,« je malce smeje povedal.
Res težko razumemo, da je okupatorska oblast v vojnem stanju pomislila še na vaške pse, vse popisala in jim nataknila svetinjico. Če je žival ni imela, je odjeknil strel.
Oni dan sem srečal živahno mladenko, ki je vodila skozi gozd kar tri pse na vrvici. Zraven pudlja sta jo mahala še jazbečar in haski. Kombinacija se mi je res zdela čudna; pudlja ne bi imel, lovec nisem, da bi stikal za jazbeci, eskimskega pa ne bi imel, ker mi je ena poznavalka, pesjanarka, namignila, da nimaš kaj z njim. Zato sem malce povprašal: »Ne, ne, niso moji. Jaz sem profesionalna sprehajalka psov, od tega deloma živim.« Punca je kupila starega kangooja in objavila oglas, da vam vsak dan sprehodi psa, da se nadiha in otrebi. Trikrat sedem je 21 evrov plus kake tri evre, da pride domov po psa in ga pripelje. »Ni to velik biznis,« je priznala, »... a mi je všeč in nekaj časa ostane, da poskrbim zase. Seveda moraš imeti pse rad, tudi ko se slinijo, grizejo kavč, umažejo hlače in zlasti ko ne ubogajo. Pa tudi nekaj vonja odneseš s teboj, čeprav mi je zdravnica rekla, da je za otroke fino, da so s psi, potem so manj bolni.«
Sprehajanje psov lahko registriramo kot delo in odpremo s. p. Če imamo hišo in velik vrt, jih lahko vzamemo v pasji vrtec, lahko imamo tudi pasji hotel. In psov je menda čedalje več. Lani smo na svetu prodali za nekaj milijard dietne hrane za pse, povojnim ekonomistom bi se ob tem podatku zmešalo. Tako kot se je skoraj staremu očetu, ko je izvedel, da bo mladi sosed kuril koruzo namesto drv, ker je menda hudo kalorična. Ampak za sprehajalca psov pa ne potrebuješ nobene šole, nobenega tečaja, psi pa nimajo svetinjic.
