Vsega je enkrat konec in vsak konec je nov začetek, pravi prežvečena fraza. Minuli teden je bil poln koncev. V nedeljo, recimo, svetovnega prvenstva v nogometu in predvolilne mrzlice. Nemci so s svojo pregovorno zagrizenostjo – ali pa jim je Angelca zagrozila, da jih bo spet obiskala v slačilnici –, zmleli Južnoameričane na njihovi lastni celini, Slovenci smo z 51-odstotno volilno udeležbo pokazali, da o jutrišnjem dnevu raje resignirano jamramo, kot pa zanj kaj naredimo.
Začetki so še počasni in negotovi. Nogometne reprezentance, ki so doživele najbolj boleče poraze, se bodo na novo oblikovale, brazilski selektor Scolari je samoumevno odstopil. Nemški zvezdniki imajo sladke skrbi, kako čez poletje zapraviti vsak po nagradnih 300.000 evrov.
Miro Cerar mora sestaviti koalicijo in vladno ekipo z zares dobrimi gospodarstveniki, med te sam pač ne spada, po njegovi strokovni zaslugi bodo le vsi ukrepi po pravni plati držali vodo. O njem pravzaprav nimam mnenja, zdi se mi malce bled, uradniški, ampak mogoče je pa tudi trmast in zajeban. Lahko bo prijetno presenetil ali grdo razočaral, v vsakem primeru je nov igralec na parketu, kar je vsaj malo sproščujoče.
V prejšnjem tednu je bil še en konec. Umrla mi je teta, mamina starejša sestra, pri kateri sem kot mulec na obiskih ostajal cele vikende, čeprav so prav tako živeli v Ljubljani. Z bratrancem sva se igrala in preganjala s kokeršpanjelom, njo pa še zdaj vidim med vrati najine sobe, s krožnikom olupljenih mandarin v roki. Takrat, pred dobrimi tridesetimi leti, mandarine niso bile tako samoumevne, kot so danes. In delala je najboljši liptaverski namaz na svetu.
Spomini, za katere sploh nisem vedel, da jih imam, so vreli iz podzavesti, ko sem v dopoldnevu, dišečem po pravkar končani plohi, hodil za žaro. Je tudi tukaj nov začetek? sem se vprašal, ko sem v grob vrgel nagelj, v temi je izginil kot hitro pojemajoča rdeča lučka. Ali pa je to dejanski konec, s katerim se ljudje enostavno ne moremo sprijazniti, in o njem sprašujemo sto in enega boga.