Nekdo se je na družbenem omrežju twitter pošalil: »A je že konec sveta? In zakaj še ne?« Očitno ga še ne bo. Ne, vesoljni potop nas ne bo rešil vsega hudega. A pustimo pesimizem za ... konec.
Med predprazničnimi novicami, ki smo se jih prav gotovo lahko razveselili, je tudi tista, da je vlada določila besedilo predloga zakona o šolski prehrani in ga že poslala v državni zbor. V sprejem po nujnem postopku. Mimogrede, že z dopolnilom k proračunu za leti 2013 in 2014 – zakon o izvrševanju proračuna je sicer za zdaj obtičal v predreferendumskih vicah – ki je za šolsko prehrano predvidel dodatnih 23 milijonov evrov, je državni zbor soglasno zagotovil ustrezno prehranjevanje večjemu številu učencev in dijakov, hkrati pa tudi povečal krog upravičencev do subvencije za kosila v osnovni šoli. Po novem naj bi bili tudi centri za socialno delo menda učinkovitejši, izdajali naj bi le ugotovitvene odločbe: tako da noben učenec ne bi bil več lačen niti prikrajšan pri hrani. Zelo v redu.
Ne smemo pa pozabiti, da je bila z uveljavitvijo zakona o uravnoteženju javnih financ – veljati je začel 31. maja – varčevalno ukinjena tako imenovana splošna subvencija (za vse učence). Do subvencije so sicer ostali upravičeni otroci iz socialno šibk(ejš)ih družin, vendar pa je bil marsikateri izmed njih stigmatiziran (prikrajšan) zaradi razmeroma visoko postavljene dohodkovne meje za pridobitev subvencije. Zaposleni v Studiu Marketing JWT so potem sprožili nedvomno hvalevredno družbeno odgovorno akcijo Siti besed / September 2013. In začelo se je zbiranje prispevkov. Mediji so akcijo, hvala bogu, podprli. Pravično razdeljevanje zbranega denarja (obravnavanje prejetih vlog) je bilo, kot je znano, nazadnje prepuščeno komisiji za socialno-humanitarna vprašanja pri Zvezi prijateljev mladine. Še enkrat smo se lahko prepričali, da je bila giljotinirana francoska kraljica Marija Antoaneta v veliki zmoti, ko je – če je res – za lačno ljudstvo rekla: »No, če nimajo kruha, naj pa jejo brioše.« Mi smo njene brioše poslovenili v potico. Kakor koli, dokler so nekateri med nami lačni, še ne more biti konca. Marsičesa se bomo morali prej naučiti in marsikaj doumeti.