Konec meksikajnarske sage

Slovenci imamo od nekdaj radi stripe, imamo pa tudi mojstre, ki ustvarjajo vrhunske. Dva izmed teh sta risar Zoran Smiljanić in koscenarist Marijan Pušavec, ki sta po desetih letih zaključila zgodbo o meksikajnarjih, prostovoljcih iz habsburške monarhije, ki so se v šestdesetih letih devetnajstega stoletja odpravili borit čez lužo za mehiškega cesarja, habsburškega nadvojvodo Maksimilijana, mlajšega brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa. Kakor je na predstavitvi v ljubljanski Strip.art.nici Buch povedal Smiljanić, je bil to »pravzaprav kar sanjski življenjski projekt: notri so Slovenija, vestern, Meksiko. Sámo ustvarjanje petega albuma je bilo po garanju v prvem delu pravzaprav neverjetno lahko.« Pušavec je dodal, da je trajalo kar nekaj časa, da je iz fascinacije nad dejstvom, da je v Mehiko šlo nekaj sto slovenskih fantov, dejansko nastal strip.

Po nekaterih virih je v Mehiko odšlo okoli 6000 prostovoljcev: med njimi je bilo tudi nekaj več kot 400 Slovencev, ki so se zbirali v ljubljanski Cukrarni. Prostovoljci naj bi cesarju v Mehiki služili šest let in za to dobivali plačo, tistim, ki bi nato ostali v Mehiki, pa je bilo obljubljeno od 12 do 28 oralov (približno od sedem do 16 hektarov) zemlje. Ko je francoski cesar Napoleon III. zaradi pritiska ZDA odpoklical svoje čete, je evropska intervencija propadla: Maksimilijana so ujeli in ustrelili, od vseh prostovoljcev pa se jih je do aprila 1867 vrnilo samo 1151. Nekaj Slovencev se je po smrti Maksimilijana vrnilo, nekateri pa so ostali v Mehiki.

Prepleteni zgodbi

Ta del zgodovine sta za osnovo vzela Smiljanić in Pušavec, ki sta se poglobila v delo, raziskovala in na koncu v desetih letih ustvarila resnično stripovsko klasiko. Zgodba, polna naravnost neverjetnih podrobnosti, tako zgodovinskih kot umetniških, popisuje zgodbo Maksimilijana Habsburškega, ki prezira starejšega brata, in se pusti prepričati, da se odpravi čez Atlantik v Mehiko, kjer ga s francosko pomočjo razglasijo za cesarja, ter življenje kmečkega študenta Toneta Brusa, ki se zaplete z bratovo ženo, ji naredi otroka, ona in otrok pa nato umreta, zaradi česar študij medicine na Dunaju obesi na klin, začne piti in se odpravi v Cukrarno k drugim prostovoljcem in nato v Mehiko. Peti del Meksikajnarjev zaokroži in konča precej težko zgodbo, ki smo jo lahko spremljali zadnjih deset let. Smiljanić kot risar, ki je uporabljal precej zamudno barvno tehniko, in Pušavec kot koscenarist sta se v stripu vizualno poklonila velikanom vesterna, še posebej Sergiu Leoneju in njegovi dolarski trilogiji, ter ustvarila stripovsko oziroma literaturno klasiko ne le slovenskega, ampak svetovnega ranga. Kakor sta pojasnila, sta hotela ustvariti zgodbo, ki se ne bi končala akcijsko, z velikim in krvavim spopadom, ampak nekoliko drugače, ne tako, kot so morda nekateri pričakovali. Več ne povemo, raje si jo preberite.