Koroška deklica je spet doma. Pri mami. Po dveh letih, kolikor jo je babica po očetovi strani skrivala pred grozljivo izkušnjo domnevne spolne zlorabe, je pristala v (varnem) objemu svoje roditeljice. Vsi s(m)o aplavdirali. Zgodba s srečnim koncem. Pa je res? Kljub dekličinemu (neprostovoljnemu) izginotju, iztrganju iz materinega objema, pobegu v neznano, poskusom asimilacije v tujini in popolni socialni anemiji se zgodba zdaj ne bi smela končati. Ugrabitev da ali ne, o tem naj odločijo pristojne institucije, vendar pa se vzrokov za izginotje ne bi smelo enačiti s posledicami.
Še pomnite razloge? Sum spolne zlorabe!
Dekličin osumljeni dedek, čigar vlogo v sagi trpečega otroka so organi pregona docela zanemarili, izničili, obšli, poteptali v nevednosti, nestrokovnosti in brezbrižnosti. Hote ali nehote? Odgovor so ponudili sami s priznanjem, da so pogrnili na celi črti. A za svoje profesionalne zdrse, procesne anomalije so se pokesali zgolj z nekaj javno priznanimi degradacijami in suspenzi v vrhu policije, avgijev hlev pa smrdi naprej. Že najmanjši sum zlorabe bi moral sprožiti obrambne mehanizme, ne pa da se pišmeuhovsko potiskajo glave v pesek. Oči pa prekrivajo tančice zlohotne nevednosti. Vsaj dve instituciji sta si polomili noge na primeru, ki bo za vedno zaznamoval življenje koroške punčke. In ta prikrivanja še naprej cvetijo na zelnikih ključnih funkcionarjev v državi, ki funkcijo, ki jim je bila zaupana v ponos in stasito držo, očitno enačijo s samodržnim trinoštvom. Se kdo vpraša, kje je končal dedek? Se je okopal v čustvih sreče, ko se je vnukinja zapodila čez hišni prag? Jo je, tako kot mama, privil k sebi? Oko pravne zagovornice, nekdanje ministrice Irme Pavlinič Krebs, dedka v objemu z vnukinjo namenoma ali ne ni ujelo v fotografski objektiv. Dosihmal prežeči javnosti so hitro preusmerili pozornost v krvoločni napad na drugo stran. Spolni napadi gor ali dol, to sploh ni več vprašanje. Deklica gre nazaj v volčje žrelo, in pika! Epopeja se je končala, ko bi se šele morala začeti razpletati, doseči vrhunec s temeljito, predvsem pa strokovno preiskavo. A o tem ne duha ne sluha. Upanje vsem, ki bi želeli presekati sistemsko korupcijo, je kot pomladna cima vzbrstelo na vrtičku dr. Vinka Gorenaka. Minister, nekoč tudi sam varuh pravice, natanko ve, da resnica ni ena sama. Zato v tej zapleteni zgodbi (še) pričakuje odgovore pristojnih.
