Komu zvoni?

Nedavno nam je uspelo razrešiti eno takšno pravno goljufijo. Ugotovili smo, da državni uradniki slovenskim družinam z majhnimi otroki, študentom in dijakom po avtomatizmu zavračajo vloge za socialno pomoč ali štipendijo oziroma sofinanciranje za plačilo vrtca, pri tem pa se sklicujejo na neko zakonsko določbo, ki je tako zelo jasna, da bolj ne more biti. V javni upravi so iz te določbe naredili uradniški monstrum. Na koncu je izpadlo, da vi sicer lahko zaprosite za neki socialni priliv, če v prejšnjem letu niste imeli dovolj sredstev za preživljanje, a dobiti ga dejansko ne morete, če niste prejeli in predložili odločbe Dursa, to pa prejmete le, če ste imeli sredstev preveč, kar pomeni, da do priliva niste upravičeni. Briljantna uradniška domislica: oni bodo upoštevali samo zadnje odločbe o odmeri dohodnine. Razumljivo, ne? Takšno tehnokratsko izumiteljstvo skoraj onemogoča intelektualno razpravo.«

Dr. Andraž Teršek, pravnik, TFL Glasnik, 18. 3. 2014

PLES. Črnomelj. Socialna bomba. Nekoč podjetja z rastjo, ponosom in svetovno prepoznavnostjo: Beti, Kolpa, Komet. Elizabeta Prus, ravnateljica srednje šole Črnomelj, pove, da se njihovi srednješolci ne morejo več udeleževati obveznih šolskih izbirnih vsebin, ki vključujejo obiske podjetij, ekskurzije, gledališke predstave in druge dejavnosti, kajti starši nimajo denarja. Včasih so napolnili dva avtobusa, zdaj je ostala samo še peščica dijakov. Starši nimajo služb, starši nimajo denarja. Dijaki strojne in ekonomske šole so se letos prvič odpovedali maturantskemu plesu.

SKLADIŠČE PAPIRJA. Šestčlanska družina. Živi v podnajemniškem stanovanju jamstvenega sklada Republike Slovenije. Šest jih je. Vsi spijo v eni sobi. V njej je še skladišče papirja, ki ga starši zbirajo, da lahko svojim štirim mladoletnim otrokom kupijo hrano. Mama prizna, da jim tudi hrane zmanjkuje in da drug drugemu gledajo pod prste z glasnimi komentarji, ne jej preveč, da bo ostalo še za drugega. »Z možem pogosto leževa k počitku lačna. Ker štirje otroci – pojedo – preveč. Preveč za najin skupni proračun.«

VDOVA. Mož je naredil samomor. Živijo v nedokončani hiši, ki v resnici to ni; je samo zavetje pred dežjem in snegom. Nima zaposlitve, tudi mož je ni imel. Nima pokojnine, ima le otroške dodatke. Dela na črno. Z denarjem, ki ga zasluži, in otroškimi dodatki, ki jih prejme, poravna položnice. Strašno jo je strah, da bi ji zmanjkalo denarja za plačilo elektrike ali vode. Ne ostane ji dovolj za hrano, otroci nimajo ustreznih oblačil, sploh nimajo obutve. Noge jim prehitro rastejo. »Sram me je. In strah. Kričim v sebi in obupujem nad življenjem. Nimamo televizije, nimamo računalnika. V očeh mojih otrok sta beda in obup. Do kdaj še – vsi skupaj?«

HČI. Oba z možem sta bolna, nista zaposljiva, imata hčerkico, ki se je rodila s hudo srčno napako in presnovnimi motnjami. Sredstva, ki so jim na voljo – ne zadostujejo za plačilo položnic, grozi jim deložacija. Na njihovi mizi že dolgo ni bilo mesa. Za hčerko ne zmoreta kupovati hrane, ki bi jo nujno potrebovala, da bi blažila ali celo premagala bolezen. Sram ju je. Ker sta nesposobna, mislita, ker vse dneva preždita v stanovanju, da sosedom ni treba razlagati, kako živijo. »Jezna sem, jezna na cel svet,« pa je ta ponedeljek na Valu 202 jokala deklica, ki jo je kuharica v šoli potegnila iz vrste za kosilo, ker ga njeni starši niso plačali.

Prostovoljke in prostovoljci, na katerih sloni pomoč ljudem v stiski, se počutijo kot vojni dobičkarji. Prostovoljci izgubljajo stik s samim seboj, kajti izhoda in rešitve ne vidijo. Zavedajo se, da takšen način preživetja ni vzdržen, dolgoročen in perspektiven. Nujne so takojšnje sistemske spremembe. Politika pa – kot da živi v neki drugi deželi. Ukvarja se z vodenjem KPK, Virantovimi letalskimi vozovnicami, nepremičninskim davkom, ki so ga kolateralno zavozili. Sadistično se ukvarjajo sami s sabo in na isti način z državljani. Ki nimajo služb, z univerzitetno izobraženimi mladimi, ki se v najboljšem primeru lahko zaposlijo v kakšnem trgovskem centru kot polnilci polic, z otroki, ki imajo hude psihične stiske in nimajo dostopa do zdravljenja. Kdo od politikov je v zadnjem letu spregovoril na glas o tem, da otroci nimajo dostopa do hrane v šoli? Kdo o vzgoji in o zdravem celostnem razvoju otroka?

Pripovedi revnih. Mediji jih objavljamo, da bi pomagali družinam in da bi povedali, kako blizu vsakemu izmed nas je v resnici revščina. Se sliši predaleč? Imate dovolj resnice o revščini v Sloveniji? Mislite ali ste celo prepričani, da so si ljudje zanjo krivi sami? Morda so, ampak ali so krivi tudi njihovi otroci? Res verjamete, da se vam revščina ne more zgoditi?  I