Ležim na postelji in (pre)težek dan v službi mi ne pusti mirno zaspati. Premetavanje z levega boka na desnega in neartikulirane misli v glavi me poženejo po prstih iz spalnice do prenosnika v dnevni sobi, najzvestejšega prijatelja, ki je vedno pripravljen na nove podvige. Zaženem procesor, vtipkam URL, počakam nekaj sekund in že sem v središču najboljšega nakupovalnega središča sredi New Yorka. Vse v pičlih dveh minutah, z lahkoto.
Mečem v košarico in adrenalinska napetost zaradi nakupovanja ni nič manjša kot običajno, med razprodajami v ljubljanskih trgovinah. V košarico zmečem čudovite rdeče čevlje, knjigo o recikliranju pohištva, otroške slinčke, ingverjev čaj s črnim poprom. Kupim, plačam s kartico in razmišljam, kako veličastna storitev je internet. Kaj vse nam danes omogoča in kakšna krivica se mu godi.
Nedemokratične države ga ocenjujejo kot nujno zlo in hudičevo seme diktatorskih prepričanj, da ne bi zavedel njihovih ovčic. Založniki so ga dolga časa ocenjevali kot površen in nekredibilen vir informacij. Novinarji starega kova so internetne kolege zbadali, da so kvazinovinarji, agencijski prepisovalci, manjvredneži, ki krnijo ugled veličastni medijski blagovni znamki, zrasli na njihovih plečih.
Vse to in še več se je dogajalo na račun nove tehnologije, novih naprav, selitve vsebine s papirja na ekran, telefon, tablico in še kaj. Čeprav so na te naprave prihajale enake zgodbe, kot so v papirni obliki, so se nekateri še kar zgražali, da gre za vsebine, vredne manj, za nekaj, kar ni vredno pozornosti.
Vse to sem dolgo časa opazovala in si belila glavo, zakaj takšen odnos. Zdaj mi je jasno. Preveč dajanja naenkrat ni nikoli dobro. Ni uravnoteženo. Če vse dobiš brezplačno, vedno in povsod, se razvadiš in ti sčasoma postane samoumevno. Zaničevalen odnos do internetnih vsebin ima korenine v brezplačni navadi. Navada, ki je lahko pogubna ali usodna za založniško hišo, bralce, družbo in javno mnenje.
Internet si zasluži enakovredno, zmagovalno stopničko s časopisom, televizijo in radiem. Internet ni brezplačna pljuvalnica brez meja, temveč je nov način življenja, nova navada. Nakupovanje sredi noči me osrečuje, prebiranje mojega časopisa samo na tablici ali PC-ju tudi. Zato to vsebino in to doživetje z veseljem plačam, že dolgo časa in ne samo v kiosku ali prek položnice. In vem, da v svoji navadi nisem edina.
