V preteklih dneh poslušamo pogajanja in komentarje o tem, v kakšnem deležu naj se zasebnim šolam plača razširjeni program. Malo me skrbi, ali vsi politiki, ki o tem odločajo oziroma se pogajajo, kot bi bili na licitaciji, sploh vedo, kaj je razširjeni program osnovne šole. Če že oni vedo, pa zagotovo ne ve vsa širša javnost. Na blogih, v debatah pri frizerju ali na avtobusu je moč brati oziroma slišati zmotno prepričanje, da sodijo v razširjen program specifične dejavnosti zasebnih šol, kot je npr. religijski pouk na katoliški šoli ali evritmija na waldorfski šoli. Vse te dejavnosti, zaradi katerih se starši pravzaprav odločajo za posamezne zasebne šole, že zdaj plačujejo starši sami v celoti in so jih pripravljeni plačevali tudi v prihodnje.
Ne strinjajo pa se s tem, da morajo plačevati razširjen program, kamor sodi dodatni in dopolnilni pouk, individualna in skupinska pomoč učencem, pouk angleščine v 1. razredu, pouk drugega tujega jezika, neobvezni izbirni predmeti s področja računalništva, športa umetnosti in tehnike, pevski zbor, pridobivanje knjižničnoinformacijskih znanj, priprava na kolesarski izpit, podaljšano bivanje, jutranje varstvo, šola v naravi, dodatna strokovna pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Če dobro premislimo, pri tem sploh ni vprašanje financiranje zasebnih šol, temveč razlikovanje v financiranju osnovnega izobraževanja otrok.
Enemu učno šibkejšemu otroku, ki hodi na državno OŠ Nikola Tesla, se iz državnega proračuna plača dopolnilni pouk, medtem ko bi morali dopolnilni pouk za otroka na zasebni OŠ Alojzija Šuštarja plačevati starši.
Enim slovenskim otrokom je omogočen zastonj pouk nemščine pa računalništva, medtem ko morajo starši drugega slovenskega otroka, čeprav so tudi davkoplačevalci, zanj dodatno plačati. Z nefinanciranjem razširjenega programa na zasebnih šolah bi se močno diskriminiralo tudi otroke s posebnimi potrebami, saj bi bil program individualne, skupinske in dodatne strokovne pomoči na zasebnih šolah drugače ovrednoten kot na državnih šolah. Taka politika bo pripeljala do tega, da si bodo zasebne šole lahko privoščili le bogati starši.
Razširjen program na zasebnih šolah se izvaja po enakem programu, v enakem obsegu in s kadrom z enako izobrazbo kot na državnih šolah. Plače učiteljev so na zasebnih šolah enake kot na državnih šolah, saj so določene po pravilih Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Kolektivni pogodbi za javni sektor. Krovni šolski zakon pa določa, da bi v primeru, če bi zasebne šole financirale zaposlene drugače kot v javnih šolah, država prenehala sofinancirati zasebne šole. Ne drži torej, da na zasebnih šolah učitelji prejemajo višje plače.
Strah pred poplavo zasebnih šol nikakor ni utemeljen. Interesa za izvajanje dejavnosti osnovnošolskega izobraževanja ni veliko. Na področju osnovnega in srednjega šolstva zakon določa, da morajo delovati te šole neprofitno, zato tudi ni mogoče vzporejati zasebnega šolstva z ostalimi zasebnimi dejavnostmi (npr. z zdravstvom). Za ustanavljanje zasebnih šol primanjkuje organizacijske, kadrovske in kapitalske moči. Če bi interes obstajal, bi v 26 letih samostojnosti nastalo mnogo več od zgolj šestih zasebnih osnovnih šol. Kriteriji za ustanovitev zasebne šole z javno veljavnim programom so v zakonu zelo visoki, po predvideni noveli pa bodo še višji, tako da je ustanovitev novih zasebnih šol praktično nemogoča. Poleg tega pa so državne šole v Sloveniji tako dobre, da ni nikakršen bojazni, da bi jih ogrozilo 1,3 odstotka zasebnih šol.
Zelo cenim slovenske učitelje in prepričana sem, da si vsi prizadevamo za isti cilj: izobraziti in vzgojiti dobre, zadovoljne ljudi, ki bodo v tej lepi slovenski deželi pod Triglavom ustvarjali boljši svet. Do tega cilja pa lahko pripeljejo različne ceste. Prav zasebne šole lahko ponudijo malo drugačne poti, ki so v harmoniji z vzgojo in načinom življenja v družini, iz katere izhajajo otroci. In dobro vemo, da sta vzgoja in izobraževanje najbolj učinkovita takrat, ko starši in šola hodijo z roko v roki.
dr. Marina Rugelj, ravnateljica OŠ Alojzija Šuštarja
