Kolikor je vasi, toliko je narodnih noš

Kamnik, mesto v naročju planin, nekoč pomembno srednjeveško bogato središče, je minuli konec tedna, od četrtka do nedelje, gostil 45. dneve narodnih noš in oblačilne dediščine. Pravijo, da je to največji slovenski folklorni festival, že nekaj let tudi del mreže mednarodnih folklornih festivalov CIOFF. Letos si je dogodke na dnevih narodnih noš ogledalo več kot 40.000 ljudi.

Težko je prešteti vse prireditve ter glasbene in folklorne nastope, razstave in druge dogodke, ki so se zvrstili v štirih dneh. Najpomembnejši, povorka narodnih noš z vseh koncev in krajev, je stalnica te kamniške prireditve, ko več kot dva tisoč udeležencev oblikuje živi muzej narodnih noš. Slikovita Šutna je vsako leto odprta za vse tiste, ki se ukvarjajo z domačo in umetno obrtjo, med njimi so številni rokodelci, ki so tako ali drugače povezani z izdelovanjem narodnih noš. Tako ohranjajo ta del naše dediščine za zanamce.

Čevljarka je šivilja

Marija Mojca Berce iz Selce pri Železnikih spada med vodilne izdelovalke narodnih noš pri nas. Če verjamete ali ne, po poklicu je čevljarka in bila celo nekaj časa zaposlena v čevljarski tovarni, pozneje pa je delala še v lesni in kovinski industriji. »Letos sem ugotovila, da že dvajset let izdelujem narodne noše,« pove Bercetova. »Res je, čeprav sem po poklicu čevljarka, pa čevljev za narodne noše ne delam. Za nakup noše se odločajo posamezniki in člani različnih ansamblov, predvsem pa jih delam za ljudi, ki imajo to radi. Občutek imam, da bi ljudje z veseljem oblekli nošo, ampak jih je kar malo sram. Zdi se mi, da nam kot narodu manjka malo samozavesti. Tudi sama jo rada oblečem in se v njej zelo dobro počutim, predvsem v tujini, kjer večkrat sodelujem. Mogoče se je prav zaradi množičnosti, kakršna je na dnevih narodnih noš v Kamniku, lažje odločiti, da jo kdo obleče. Izdelujem noše z gorenjskega območja predvsem iz različnih časovnih obdobij. Obiskovala sem razne seminarje, da sem dobila precej strokovne spodbude. Imam tudi certifikat obrtne zbornice za moško in žensko gorenjsko narodno nošo, kar spada med domače obrti. To pomeni, da se držim določenih okvirov in prek njih nikoli ne grem. Gorenjska noša, predvsem ženska, ima precej sestavnih delov, od kril in spodnjih kril ter hlač, ki se sploh ne vidijo, do nogavic in drugih dodatkov. Moška je nekoliko drugačna, pri njej so pomembne irhaste hlače in telovniki z različnimi vzorci, seveda pa zraven spadajo tudi škornji in klobuk.«

Zofka Kokalj iz Britofa pri Kranju pravi, da se skoraj ne spominja več, koliko let že prihaja na kamniške dneve narodnih noš. Ukvarja se z izdelovanjem avb in zavijačk za gorenjske narodne noše, v ponudbi pa ima tudi spominke, miniaturne avbe. »Poleg tega avbe tudi popravljam, saj veste, kaj se lahko strga, umaže ali drugače pokvari,« je povedala. »Lastnice gorenjske noše tega ne zmorejo same, zato me velikokrat obiščejo, da jim pomagam. Največ dela je z okraševanjem avbe, saj je na sprednjem delu nešteto bleščic, in vsako moram prišiti na roke. Za to je treba veliko potrpljenja, a hkrati imam s tem tudi veliko veselja. Vzorce si zamislim sama, največkrat pa nastane klasje, oblikujem srce in podobno. S tem sem se začela ukvarjati že leta 1968, vendar sem sprva delala zgolj zase. Za avbo gre veliko ur dela, nekoč sem jih že štela, a na koncu obupala in ugotovila, da jih je res veliko.«

Marela, stara 185 let

Slavica Kljajić Krivec iz Preddvora je prav tako povezana z narodnimi nošami, a jih ne šiva, ampak zbira stare noše, rute, nakit, ure, sklepance in druge dele. »S tem se ukvarjam že 36 let,« je povedala na svoji stojnici. »Sem zbiralka etnološkega blaga, malo za dušo, malo pa tudi prodajam, saj je zanimanje za tovrstne starine kar precejšnje. Imam kar nekaj lepih primerkov, na primer marelo iz leta 1830, nekoč pa sem imelo celo tako, ki je imela ročaj iz slonove kosti. Ljudje iščejo različne dodatke, da dopolnijo narodno nošo, ki so jo dobili, morda podedovali ali celo kupili. To so robčki, avbe, zavijačke, cekarji, rute in marele. V zalogi imam, če bi si kdo rad sešil belokranjsko nošo, tudi laneno platno, ki je tako rekoč večno, staro pa je več kot sto let.«

K noši spada primerna obutev, ženski čevlji oziroma škorenjci ali moški škornji. V delavnici Antona Dremlja z ljubljanskega Gornjega trga čevlje in škornje za narodne noše izdelujejo že od leta 1960. »S tem se je začel ukvarjati že moj oče, ki je reden gost dnevov narodnih noš, jaz pa nadaljujem njegovo delo,« je pojasnil. »Pri moški noši so zelo pomembni škornji nad koleni, v stilu žal že pokojnega Slavka Avsenika. Pri gorenjski ženski noši je to odvisno od izvedbe noše in krila, nosijo pa se nizki ali polvisoki škorenjci. Delamo tudi druge stvari, na primer usnjene pasove za belokranjske noše. Slovenija je sicer majhna in malo nas je, a se mi zdi, da se noše razlikujejo že od vasi do vasi, kar premalo prepoznavamo. Na avstrijskem Koroškem je imela vsaka vas drugačen detajl na obutvi, tako da si že po obuvalu prepoznal žensko, iz katere vasi je. Pri nas iz babičinih skrinj še nismo potegnili vseh razlik, ki so bile znane. Šele v zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih ugotavljamo, kako smo si različni, torej tudi pri noši in še posebno obutvi.«