Koliko resnice je v pepelu ladje Bounty?

Upor na ladji britanske kraljeve mornarice HMS Bounty je zaradi dramatičnosti, prizorišča, silovitih moških, lepih žensk in večne človeške želje po pustolovščini najbolj razvpit ladijski upor v zgodovini. In ni jih bilo malo, težko pa je trditi, da je bilo v njih kaj od tistega, kar označujemo z lepoto brez priokusov. Bounty, zgrajena je bila za prevoz premoga, potem pa preurejena v oboroženo ladjo, je leta 1789 zaplula v zgodovino in tisti del zavesti človeštva, kjer se rojevajo in hranijo miti. Ko je ladja, naložena z več kot tisoč sadikami kruhovca, namenjenimi na plantaže v Zahodni Indiji, zapustila pravljični Tahiti, kjer se je posadka pet mesecev ženila in zabavala z domačinkami, je bilo vse bolj jasno, da raj nepreklicno ostaja za njimi.

Do upora je manjkala le iskrica, še posebno ker je bil kapitan William Bligh skrben in natančen poveljnik, kar razpuščenim posadkam nikoli ni po volji, poleg tega ga je rada odnesla hitra jeza. Danes pod vplivom filmov, ki so jih posneli o Bounty in njenih možeh, velja Bligh za surovino, a že med procesom pred admiraliteto je bilo ugotovljeno, da je bil sicer zelo dosleden, vendar pravičen in celo blag poveljnik, povprečje njegovih bičanj (običajna kazen na ladjah) je bilo najmanjše v vsej tedanji britanski mornarici. Preden je Bligh prevzel poveljstvo na Bounty, je kot častnik služil pod slavnim kapitanom in raziskovalcem Jamesom Cookom na njegovem zadnjem potovanju. Mimogrede, Cook je umrl v spopadu z domačini na Havajih, njegovo truplo so Angležem vrnili le deloma, ker so ga, sovražnika, kot pravi zgodovina, po takratni krajevni šegi pojedli.

Prebujanje s konico bajoneta na grlu

A tudi Williamu Blighu ni bilo lahko. Zjutraj 28. aprila 1789 je prvi oficir Fletcher Christian s še nekaj uporniki vdrl v njegovo kabino, Bligh se je zbudil z bajonetom na grlu, zvezali so ga, odvlekli na krov ter ga skupaj s pristaši, sodčkom vode, nekaj hlebci kruha, dodali so sekstant, vkrcali na ladijski čoln, kuter, rekoč, naj odplujejo, kamor jim srce poželi. Kapitanu in njegovim možem je uspelo v čolnu, ki je puščal morje, in v viharjih, ki pa so prinašali odrešilno vodo, brez pomorskih zemljevidov pripluti v Kupang na Timorju. To je še vedno največji navigacijski in preživetveni podvig v zgodovini pomorstva, prepluli so več kot 3600 milj, od 18 mornarjev, lojalnih kapitanu in imperiju, je umrl samo eden, in še ta v spopadu z domorodci na otoku Tofua, ko so tam brezuspešno poskušali pristati. Skratka, Bligh, ki je potem, ko so ga oprostili krivde za upor na ladji Bounty, naredil bleščečo kariero, postal je admiral in član kraljeve družbe, je zanesljivo znal skrbeti za svoje može.

A ta zgodba govori o upornikih. Fletcher Christian in tovarišija so po odhodu osovraženega poveljnika najprej vrgli v morje vse sadike kruhovca, bilo jih je natanko 1015, kraljestva imajo vedno vse prešteto, Christiana razglasili za vodjo in si iz jadrovine v znak enakopravnosti sešili enake platnene uniforme. Razlogov, zakaj se je Christian uprl Blighu, ne bomo nikoli izvedeli. Res je, da se je kapitan večkrat v jezi in z razlogom znašal nad častnikom, ki ga je sam imenoval, vendar tudi ta ni bil detece, rojen v uspešni londonski družini je že zato preziral Bligha, ki se je sam dvignil iz blata revščine.

Nekaj malega pa je k zavreli krvi dodala tudi tahitijska ženska lepota. Ko so na otočju zlagoma zbirali sadike kruhovcev, je bilo časa dovolj, punc tudi. Spletle so se ljubezni, Christian se je zaljubil v prelepo Maimiti, z njo naj bi se tam tudi poročil.

Zdaj, ko so se znebili discipline kapitana Bligha, so se odpravili nazaj na Tahiti, nazaj v tihomorski paradiž, kjer deklice plešejo z jasminovim cvetom za ušesom. Odnosi med domačini in uporniki pa so se kmalu zaostrili, hkrati so beli možje živeli tudi pod pritiskom vednosti, da Britanija, ki vlada valovom in svetu, upora nikoli ne bo pozabila, da jim bodo sodili in jih kaznovali.

Zato se je Christian v strahu pred aretacijo in zato, ker je Tahiti odrekal gostoljubje, skupaj s še devetimi uporniki odpravil iskat nenaseljen otok, kjer bi bili varni pred zunanjim svetom. S seboj so vzeli 12 Tahitijk in šest Tahitijcev. Potem ko so se na ladji Bounty dva meseca brez uspeha potikali med Cookovimi, Tonganskimi in Fidžijskimi otoki, je Christian naletel na papir kapitana Cartereta, pisalo je, da je na skrajnem vzhodu polinezijskega arhipelaga otok, ki so ga po mladem mornarju, ki ga je prvi ugledal, imenovali Pitcairn. Od Tahitija je oddaljen 2200 kilometrov, kar nekaj vode.

Bounty ga je dosegla v začetku leta 1790. Na kopnem je bila trda, ljubezen in svoboda gor ali dol. Usode ljudi vsaj zanje niso bile preveč romantične. Štiri leta po uporu in begu so bili živi samo še štirje možje: Young, Adams, Quintal in McCoy. Vsi drugi, dve leti po naselitvi tudi Christian, so izgubili življenje med upori žena in Tahitijcev, ki so jih Angleži s seboj pripeljali za služabnike in z njimi nečloveško ravnali.

Fletcher Christian je avtoriteto in položaj prvega ohranil do konca, ko so ga ubili iz zasede. Vsi so ga, edinega, naslavljali z mister, bil je kar izobražen mož, ko je v Angliji odraščal, je v šolo hodil skupaj s pozneje slavnim pesnikom Wordsworthom. Morda je tudi zato svobodo ujetništva na otoku, ki je še danes kot del britanske skupnosti dežel in narodov najmanjša in najbolj samotna država na svetu, dojemal v vsej dejanskosti. Iz vhoda votline, ki se imenuje po njem, tja se je zatekal ob dnevih potrtosti, je zrl na ravan neskončnega Tihega oceana in tuhtal, kaj bi bilo, če bi bilo.

Norost na perutih žganja

In kaj je bilo z drugimi prvotnimi naseljenci? Osula se je tudi četverica. Kdo drug kot Škot McCoy se je iz korenin tija naučil variti tako močno žganje, da je od njega oslepel in se v trenutku norosti, ki so bili vse bolj pogosti, s pečin pognal v globino. Young je umrl od astme, še prej sta z Adamsom s sekiro pobila podivjanega Quintala. Leta 1800 je od belcev na otoku živel samo še Adams, patriarh, vodja desetih Tahitijk in 23 otrok, med njimi je bilo tudi nekaj njegovih.

Adams, po njem se glavno naselje na otoku imenuje Adamstown, je bil mirobljuben, blag, zelo pobožen človek. Čeprav je slabo bral, je te veščine učil otroke. S pomočjo molitvenika in Svetega pisma, ki so ga odnesli z ladje Bounty in ga danes ponosno hranijo v otoški cerkvi. Ta biblija je tudi motiv ene izmed poštnih znamk, po katerih med zbiratelji in poznavalci slovita otok in državica Pitcairn.

Leta 1808 je osamljeni otok in njegovo zdesetkano skupnost odkrila ameriška kitolovka, šest let pozneje se je oglasila prva britanska ladja, formalno pa jih je britansko kraljestvo zaznalo leta 1825, ko je kapitan Beechey prinesel kraljevo pomilostitev za Adamsa. Osamljenosti je bilo konec.

Otroci upornikov in otroci otrok upornikov so zrasli, del prebivalstva so dvakrat selili na druge otoke, tudi na Tahiti, ki pa jim ni bil všeč, del se jih je vedno vračal na Pitcairn. Vmes jim je nekaj let diktatorsko vladal prišlek po imenu Joshue Hill, možak je bil nor, pripovedoval je tudi, da je nekoč kosil z Napoleonom. Kdo bi vedel. Miamiti, Christianova lepa žena, je dobro skrbela za njune otroke in ostala zvesta njegovemu spominu. Ko jo je 1841. videl angleški prišlek, jo je kljub njenim 90 letom opisal kot živahno žensko.

Danes živi na Pitcairnu, zadnjem britanskem čezmorskem ozemlju na Pacifiku, približno 50 ljudi, družine imajo priimke nekdanjih upornikov. Precej je tudi Christianov. Živijo samozadostno, a tudi od človeške radovednosti, turizma, čeprav je tja priti precej zapleteno.

Mit ladje Bounty je sijoč, uporništvo je v vsakem človeku, biti svoboden tudi tam, na Tihem oceanu, ki priča o nesmrtnosti in času, ki ga sploh ni. Na Pitcairnu so dekleta še v minulem stoletju v laseh nosila cvet, o dogodkih je bilo napisanih nekaj knjig in posnetih pet filmov. Tudi s Clarkom Gablom in Marlonom Brandom v vlogi Fletcherja Christiana. Za naš in svoj okus je bil Marlon bolj prepričljiv, in ko je tako, ni pomembno, kaj je resnica in kaj njeno nasprotje, laž je tam daleč pretežka beseda.