Koliko okostnjakov še v omari cenilca?

LJUBLJANA – Konec meseca naj bi se končala ena od najbolj neprijetnih slovenskih umetniških zgodb, ki se je zadnji dve leti po razkritju dvomljivega dela ljubljanskega sodnega cenilca Janeza Mesesnela kot jara kača vlekla v vrtu slovenske umetnosti. Ta v cenitvi ni prepoznal očitnega ponaredka nadrealističnega slikarja svetovne slave Salvadorja Dalíja in s sliko si je pozneje sramoto nakopala Finančna uprava RS (Furs), ki je delo sprva prodajala kot Dalíjevo. Mesesnel je bil tudi v preiskavi zaradi pomoči pri goljufiji NLB v primeru druge slike, ki jo je ocenil na osem milijonov evrov, v resnici pa je bila vredna nekje med 7000 in 10.000 evrov.

»Konkreten postopek razrešitve bo predvidoma končan konec meseca,« so odgovorili v petek popoldne iz kabineta pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki je bil zaradi Mesesnela dolge mesece tarča kritik cenilske stroke. Postopek razrešitve so na ministrstvu za pravosodje sprožili zaradi suma Mesesnelove kršitve pogojev poslovne sposobnosti za cenilca oziroma, kot obrazloži zakon, »da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da izvedenskega dela ne bo opravljal pošteno in vestno«. Zaradi goljufije NLB pa je sodišče na predlog tožilstva postopek proti spornemu cenilcu ustavilo, saj naj ne bi bilo dovolj dokazov. Ob tej odločitvi so bili najbolj ogorčeni njegovi kolegi, saj je izpodkopaval ugled stroke. In to večkrat.

Ocenil zvečer na parkirišču

Janez Mesesnel je desetletja užival status nesporne avtoritete, cenilec je kar 45 let, je prejemnik številnih nagrad v prejšnji in zdajšnji državi. Njegov ugled pa je v širši javnosti (torej ne tisti strokovni, ki je podrobnosti njegovega delovanja poznala že od prej) začel padati šele v zadnjih letih. 
Najprej je bila to nekaj stoletij stara slika, ki jo je podjetnik Franc Riemer leta 2009 zastavil pri NLB za 7,5 milijona evrov vredno posojilo: Riemer je k sliki priložil dve potrdili. Prvo je bilo iz nemškega laboratorija, da sta platno in barva na sliki iz časa baročnega slikarja Diega Velazqueza. Drugo je bila Mesesnelova cenitev, ki je ocenil, da je slika vredna osem milijonov – cenitev je bila po besedah Riemerja narejena kar »nekega večera na enem od ljubljanskih parkirišč.« Banka je čez štiri leta zaradi suma goljufije ovadila Riemerja in Mesesnela. Sporni cenilec je v preiskavi ponavljal, da sam ni nikdar trdil, da je slika delo Velazqueza. V mnenju pa da je zapisal, da je po zagotovilu lastnika slika avtentična in njeno avtorstvo ni sporno, ter ocenil, da je, upoštevaje to predpostavko, slika vredna osem milijonov evrov.

Še bolj je donel primer ponarejene Dalíjeve slike, ki jo je Furs zaplenil ljubljanskemu galeristu Leonu Pogelšku in jo ponudil na javni dražbi: »Slika Salvador Dalí, Mitološka kompozicija,« so zapisali na Fursu ter delu (po oceni sodnega cenilca Mesesnela) postavili ceno 41.000 evrov, čeprav bi bil original vreden najmanj nekaj milijonov evrov. Po posmehu stroke v medijih so dan po objavi preklicali dražbo, sliko pa so zaplenili kriminalisti ter vložili kazensko ovadbo zaradi goljufije. 
Mesesnel se je znova branil, češ da ni zapisal, da je delo Dalíjevo – a ni zapisal niti, da delo ni Dalíjevo, ampak da »slika vsebuje precej značilnosti Dalíjevega (poznega) slikarstva«.

V dobi interneta ni težko preveriti podatkov – takšna slika, ki jo je Furs prodajal pod imenom Mitološka kompozicija (dimenzij 91 krat 74 centimetrov, nastala leta 1982), se v izvirniku imenuje William Tell and Gradiva, gre za olje na bakreni plošči, velikosti 30 krat 24 centimetrov, ter je v lasti Dalíjevega muzeja Gala v katalonskem mestecu Púbol od leta 1996.

Le avtomatska tajnica

Mesesnela smo hoteli povprašati, kako je lahko kopiji Dalíja pripisal značilnosti »njegovega poznega slikarstva«, če pa je izvirno olje na bakreni plošči nastalo leta 1931. A na Mesesnelovem telefonu se je oglašala zgolj avtomatska tajnica. Sicer bi nemara slišali še kak komentar njegove zgrešene cenitve zbirke lobista Petra Kotarja, ki jo je ocenil na 2,7 milijona evrov, a se je njena vrednost – enako kot v primeru Dalíja in Velazqueza – izkazala za nekajstokrat manjšo.

Pravosodno ministrstvo je sprva Mesesnela lahko zgolj umaknilo z javno objavljenega imenika sodnih cenilcev, razlog se je bral precej banalno: »Zaradi neposredovanja izjave o točnosti v imenik vpisanih podatkov,« kot pravijo pri istem ministrstvu, kjer so nam na vprašanje, ali proti Mesesnelu še potekajo kateri (pred)kazenski postopki, odgovorili tako: »Po informacijah, ki smo jih prejeli s strani pristojnega državnega tožilstva, je bil kazenski postopek zoper gospoda Mesesnela ustavljen.«

V isti sapi pa s Klemenčičevega ministrstva dodajajo, da se je z novelo zakona o sodiščih »zožilo področje dela sodnih izvedencev/cenilcev, ki se na ta status ne smejo več sklicevati, kadar mnenje oziroma cenitev delajo po naročilu strank«. Tako naj bi omogočili nadzor nad vsemi primeri, v katerih so izvedenci ali cenilci opravili svoje delo. Koliko Mesesnelovih zgrešenih cenitev pa še ždi v omarah kot okostnjaki, najbrž najbolje vedo lastniki umetnin, ki jih je ocenil nekoč najbolj eminentni, zdaj pa najbolj sporni cenilec na sončni strani Alp.