Kultura zadnja leta iz državnega proračuna dobiva vse manj denarja. Po predlogu rebalansa proračuna za letošnje leto bo namesto predvidenih 160 milijonov evrov dobila 157. To bo najnižji znesek v zadnjih desetih letih. Samo za ponazoritev: 2009. je ministrstvo za kulturo dobilo 204 milijone evrov.
Vztrajno zmanjševanje denarja za javne zavode v kulturi je nekatera gledališča, galerije in muzeje spravilo na rob preživetja, saj jim ne zmanjkuje sredstev le za program, temveč tudi za plače in stroške vzdrževanja. Slovenija ni premajhna, ampak presiromašna, da bi si lahko privoščila kulturno ustanovo v vsaki občini.
Za plače je, za kurjavo ni
Da Žužemberk ne more imeti svojega simfoničnega orkestra, kot je nedavno duhovito dejal pravnik Boštjan M. Zupančič, ko je poskušal nazorno pojasniti, da naša država preprosto nima dovolj vrhunskih pravnikov, ki bi se lahko potegovali za ustavne sodnike, nam je takoj jasno. Na vprašanje, ali si lahko privoščimo velike galerije s stalnimi umetniškimi zbirkami v majhnih krajih, kamor zaide bolj malo obiskovalcev, pa ne znamo tako zlahka odgovoriti. Poglejmo primer, ki je precej zgovoren, a še zdaleč ni edini.
Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki domuje v nekdanjem cistercijanskem samostanu in s skoraj 8000 kvadratnimi metri spada med pet največjih v Sloveniji. Na leto potrebuje približno milijon evrov (samo za primerjavo: Narodna Galerija je lani iz proračuna dobila 1,6 milijona evrov), kar je komaj dovolj za plače 15 zaposlenih in druge nujne stroške. Obiskovalcev je iz leta v leto manj, lani jih je bilo nekaj več kot 10.000. Denarja, da bi ogrevali velik prostor, v katerem so poleg stalne zbirke Božidarja Jakca še dela Toneta in Franceta Kralja, Franceta Goršeta, Jožeta Gorjupa, Janeza Boljke, Zorana Didka in Bogdana Borčića, nimajo. Kljub temu samo računi za električno energijo in druge komunalne storitve segajo do 30.000 evrov na leto. Če bi vsi odrasli obiskovalci plačali po tri evre vstopnine, bi bilo komaj dovolj za plačilo položnic...
Nekdanji samostan, ki ga je država po dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku za dobra dva milijona evrov odkupila od ljubljanske nadškofije, zlagoma obnavljajo že od 50. let prejšnjega stoletja. Kljub velikim vsotam, ki so jih vložili v prenovo in vzdrževanje ogromnega poslopja, je zahodni trakt še vedno neobnovljen. In bo še kar nekaj časa, saj dveh milijonov evrov, kolikor bi stala obnova, nima nihče. Za delovanje galerije dobijo večino sredstev (85 odstotkov) od ministrstva za kulturo, preostalih 15 pa prispevajo občini Kostanjevica na Krki in Krško ter pokrovitelji.
Politikom ni mar za kulturo
Koliko besede sploh ima politika pri odločanju o tem, kakšna naj bo slovenska kultura? Možnih odgovorov je seveda veliko. Takole pravi dr. Žiga Turk, ki je vodil tudi ministrstvo za kulturo: »Minister dejansko odloča o tisočinki sredstev za kulturo. Usmeritve, prioritete nastajajo v raznoraznih komisijah. Bistveno večji vpliv od njega imajo uradništvo in prijateljski krogi, ki člane svojega ceha predlagajo v vsa mogoča telesa. Na mnogo področjih so zato rezultat fevdi. Minister bi moral imeti bolj proste roke pri kadrovanju, izbiri večjih projektov, določanju ciljev in usmeritev... in s tem večjo odgovornost. Pa manjše skušnjave, da bi vplival po ovinkih, manj transparentno in brez odgovornosti.«
Slovenska država zaresnega kulturnega načrta nima, denar za kulturo je za parlament in vlado tretjerazredna proračunska postavka, politika pa o njej v resnici ne razmišlja, smo lahko pred časom slišali na prvi seji Nacionalnega sveta za kulturo (NSK) v novi sestavi (predsednik Metod Pevec, člani Andrej Blatnik, Milena Mileva Blažić, Sonja Ana Hoyer, Uroš Lajovic, Jadranka Plut in Alja Predan). Ministrica za kulturo ima zgolj vlogo administratorke, ki so ji zaupane drobtinice, je še dodal Jože Vogrinec.
O pripravljenosti na dialog
Koliko posluha v resnici premore kulturna politika za kulturo, je ministrica Julijana Bizjak Mlakar nazorno pokazala že na prvem srečanju z NSK, ki je najpomembnejši posrednik med civilno družbo in kulturno politiko. Nanj sploh ni prišla. Še malo pred tem je na zaslišanju pred parlamentarno komisijo poudarjala svojo »resnično pripravljenost na dialog«. Tam bi lahko slišala, da je Miran Zupanič ob predaji poslov nove člane sveta opozoril, naj bodo previdni. Po njegovi izkušnji na pristojnem ministrstvu nasvetom in pobudam NSK v resnici sploh ne prisluhnejo. V najboljšem primeru se le seznanijo z njihovimi predlogi, v praksi pa jih ne upoštevajo. Politika se sicer posvetuje s predstavniki strok, vendar s tem zgolj ustvarja videz dialoga, odločitve pa sprejema na drugih ravneh in za zaprtimi vrati. Nad načinom dela v kulturni politiki so bili razočarani tudi drugi člani prejšnje sestave sveta.
Ko so člani nove sestave NSK videli, da namerava država v letu 2015 krčiti denar za kulturo, jih je zanimalo, kakšen je odnos do nje v lokalnih okoljih. Županom občin, v katerih delujejo javni zavodi s področja kulture, so tako pred lanskim božičem zastavili nekaj vprašanj (kako skrbijo za njen razvoj, kakšna je vključenost civilne družbe v procese odločanja pri oblikovanju njihovih kulturnih politik, kakšni so ekonomski učinki kulturne ponudbe v njihovem kraju in kolikšen delež občinskega proračuna ji namenjajo).
Ignoranca občin
Odgovori na ta vprašanja ne zahtevajo prav veliko truda, člani Nacionalnega sveta za kulturo pa bi tako vendarle dobili neko podobo odnosa do kulture na Slovenskem. In so jo. Do 19. januarja jim je odgovorilo 22 občin, od tega le tri mestne (Ljubljana, Kranj in Nova Gorica), kar je komaj desetina vprašanih. To dovolj nazorno kaže, kakšen je resnični odnos do kulture v občinskih okoljih.
Analize o ekonomskih učinkih kulturne ponudbe nima nobena občina, podatke o proračunskem deležu zanjo pa je posredovalo le 11 med njimi. Največji odstotek kulturi namenja Ljubljana (9,7 odstotka), sledijo Lendava (8), Domžale (6), Slovenske Konjice in Nova Gorica (5), Tržič (4,9), Jesenice (4,6), Ajdovščina (4,5), Kranj in Rogaška Slatina (4), Brežice in Medvode (3) ter Šmarješke Toplice in Markovci (2 odstotka).
V časih, ko je denarja za kulturo vse manj, bo potreben temeljit razmislek, koliko kulturne ponudbe, financirane iz državnega proračuna, si še lahko privoščimo. Čakanje na ministra za kulturo, ki bi si drznil povedati, da vseh ustanov in posameznikov država ne bo več plačevala, hkrati pa bo poskrbel za sprejem in realizacijo programa, v katerem bodo državne prioritete na tem področju jasno določene in bodo najboljšim omogočale ne le preživetja, temveč tudi razvoj, pa je v Sloveniji še najbolj podobno čakanju na prebujenje pravljičnega kralja Matjaža. Žal ne le v kulturi.
Največji proračunski porabniki
Iz državnega proračuna dobijo največ denarja: SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor in Cankarjev dom. V ljubljanski regiji, kjer je največ javnih zavodov, agencij in skladov, ostane tudi največ proračunskega denarja. S skoraj 14 odstotki sledi mariborska, medtem ko so preostale pod petimi odstotki (gorenjska 4,5 odstotka, savinjska 4, obalno-kraška 3,9 odstotka itd.). Za delovanje ministrstva za kulturo in organov v njegovem sestavu gre več kot šest odstotkov proračuna. Analize o ekonomskih učinkih kulturne ponudbe nima nobena občina. Letos bo kultura namesto predvidenih 160 milijonov evrov dobila le 157.
