LJUBLJANA – Tudi po oziroma na najnovejši lestvici konkurenčnosti, ki jo pripravlja Svetovni ekonomski forum, je položaj najkonkurenčnejšega gospodarstva med gospodarstvi kar 144 držav ohranila Švica. Kar za prebivalce dežele na sončni strani Alp, kot smo se svojčas še tolažili, roko na srce, niti ni tako zelo pomemembno. Ne, pretirano nas res ne zadeva to, da je Singapur na drugem mestu, da so ZDA na tretjem, od koder so izrinile Finsko, ki je zdaj mesto niže, itn.
Je pa zato toliko pomembnejše in celo skrb vzbujajoče, da je Slovenija že spet izgubila »nekaj stopničk pod nogami« in zdrsnila za še dodatnih osem mest. Zdaj smo na 70. mestu. Ne more nam biti prav tako vseeno, da so nas prehitele Madžarska in Romunija ter, ne nazadnje, Črna gora in Makedonija, ki sta zdaj na 67. in 63. mestu. Pa ne samo to, prehitele so nas tudi države, kot so Vietnam, Gruzija in Kolumbija. Se bo, torej, nekako treba navaditi, da nas, »nekdanjo jugoslovansko Švico« – mimogrede, v resnici Slovenci nikoli in z ničemer nismo bili podobni Schillerjevemu Viljemu Tellu –, lahko prehiteva celo nekdanja jugoslovanska kakor črna račka Črna gora? Očitno oziroma končno, in to niti ni (ne bo) najhuje. Ker nekaj prav gotovo zmoremo: se spustiti še niže po lestvici Svetovnega ekonomskega foruma (SEF). Saj se ljudska modrost zagotovo ne glasi brez razloga: »Kakršni volivci, takšna vsakokratna vlada, kakršna vlada, takšno mesto na lestvici SEF.«
Javne finance kot ahilova peta
Šalo na stran, Slovenija je na žalost tudi tokrat dokazala, da je še najmanj uspešna na področju razvoja finančnega trga (če bi bili kolikor toliko samokritični in pošteni do sebe, bi lahko dodali »in področju ureditve bančništva«, ki je nedvomno še vedno naša šibka točka oziroma ahilova peta) ter na področju inovativnosti. Pa je to res tako veliko presenečenje? Za zdaj SEF vsaj še ni popljuval našega zdravstva in izobraževanja ter niti, no, ja, infrastrukture. Vsaj tega ne. Čeprav je Slovenija po številu zdravnikov na tisoč prebivalcev razmeroma nizko na lestvici držav članic EU in mladi zdravniki pri nas težko dobijo celo priložnost za opravljanje specializacije. Pa saj tudi tisti, ki jim sicer uspe specializacijo uspešno opraviti, pozneje zelo težko pridejo do delovnega mesta. Poleg tega ne smemo pozabiti, da je naša država že maja letos (ja, tudi na lestvici švicarskega inštituta za razvoj menedžmenta) po uspešnosti menedžmenta oziroma njegovih dosežkih zdrsnila in se na srečo ustavila na 55. mestu od šestdesetih. Na srečo.
No, pa se malo potolažimo – ne, nihče ni rekel: »Pa si malo lažimo,« – in si oglejmo, kako kaže tistim 16 slovenskim gospodarskim družbam, ki so ta hip še na Deloittovi lestvici največjih 500 srednjeevropskih podjetij. Šestnajst? To samo po sebi še niti ne bi bilo nujno tako slabo. Seveda ne. A kaj ko so nam resda zelo vljudno pojasnili, da imajo celo naša najboljša podjetja nekaj skupnega, pravzaprav dve stvari: stagnacijo in nestabilnost.
Vse le ni črno
Ne glede na vse, kar si v tujini očitno mislijo o (ne)uspešnosti našega gospodarstva, je vsekakor treba priznati oziroma pohvaliti, da je Petrolu uspelo izboljšati položaj na Deloittovi lestvici in se, bravo, povzpeti za štiri na pohvale vredno 28. mesto. Je pa žal medtem (sočasno) Skupina NLB zdrsnila za štiri mesta, novomeški Revoz pa celo za 120. Skupina Mercator je, denimo, z dozdajšnjega 44. padla zgolj na 51. mesto. Kako zelo pa je ta skupina še slovenska? Kakor koli, res je, da je med gospodarsko najpomembnejšimi oziroma največjimi srednjeevropskimi podjetji v zadnjem obdobju naraščalo predvsem število podjetij iz Romunije. Čeprav se že nekaj časa soočamo z izzivom nujno potrebnega preskoka v družbo inovativnosti (znanja), je naša dodana vrednost zaradi kronične krize na področju javnih financ vse slabša, denarja za kakovostno šolstvo in zdravstvo pa zato manj in manj. Tako pravijo pri Deloittu. Kako je to sploh mogoče? Mar ni Svetovni ekonomski forum (SEF) ugotovil, da smo uspešni tako rekoč samo še na področju šolstva in zdravstva? Je, ja.
