Kolesar se je z Žvajge spustil v železno past

PREBOLD – Kolesarstvo čez drn in strn, mautnbajking po Karadžićevo, je na moč prvinski, noro privlačen, ravno prav ekstremen, a še kako nevaren (šport). Še posebno če se ti zgodi to, kar se je zadnjič Preboldčanu.

Le streljaj od preboldske graščine se namreč dviguje Žvajga, nekakšen neuraden poligon za vratolomne kolesarje, neuraden zato, ker pri nas sploh ni uradnih! Imamo, na primer, svetovno prvakinjo Tanjo Žakelj in imamo Žigo Pandurja, ki je v Republiki južni Afriki pred dnevi dosegel spodbudno 30. mesto; nimamo pa, na primer, ustreznega poligona, na katerem bi lahko trenirala. Zato sta med vadbo ves čas v prekršku, ves čas na meji, da bi se jima zgodilo to, kar se je zadnjič zgodilo omenjenemu Preboldčanu.

»Aha, tam pa je Tolsti vrh!« nas je ob vznožju podučil domačin Niko Korber, učitelj gorskega kolesarstva in nadvse prizadevni član pri planinski zvezi. V rokah je držal lesen podstavek, iz katerega je štrlelo devet kot sulica ostrih žebljičev. Želel je predstaviti to hladno protikolesarsko orožje, ki bi prav onega Preboldčana na lepem tako grdo poškodovalo. Le malo je namreč manjkalo … »Vidiš tisto senco?« je Korber spet pokazal proti jelševemu gozdu, »da, prav tam se je zgodilo!«

Past

Mladenič je tako kot vselej začel po asfaltni poti. Že kmalu je prikolesaril v gozd, se dvigoval, močno vrtel pedala, napredoval, prispel do točke obrata in se pognal po strmini, prepolni zanimivih problemov, iz zemlje štrlečih korenin, ostrih in manj ostrih zavojev, navzdol, navzdol, navzdol, resnična uživancija, ko je cvrčalo od svobode, naravnega okolja, dišalo in šumelo po hitrosti, nadzorovani hitrosti, še ta in oni ovinek, pa še ta in ta in ta, tedaj pa tuf, pok, prednja guma je glasno počila, fant je padel in se še pošteno zložil. In ko je slednjič le zbistril svoje misli ter opazil, da jo je še dobro odnesel, se je začudeno zazrl tja proti vzroku njegovega padca. V tisto, kar je Niko držal v rokah. V nekakšno past, ki jo je ozkogledni sovražnik nastavil svobodomiselnim. In pozabil na najhujše posledice.

»Ta je v bistvu še najmanjša izmed najdenih pasti!« je vzkliknil Niko. »Pohodniki so našli še precej večje!« Tudi on se čudi tovrstni potuhnjenosti, pravi, da se je pogovarjal z lastniki, in da niso nikdar imeli nič proti, celo še več, »raje vidijo, so mi dejali, da mladina kaj počne, kot pa da poseda po gostilnah!«

»Vse do lani naše početje ni prav nobenega motilo!« Pravzaprav so imeli pred štirimi leti, ko so priredili dve tekmovanji, že nekaj težav, a ne zaradi lastnikov. »Naposled je pristopila inšpekcija, nekaj jih je prenehalo kolesariti, nekaj se jih je pritajilo.«

Porast motokrosistov

Lani pa so se po Preboldu in okolici razpasli – motokrosi! Dokler je po Žvajgi drvela le peščica, je bilo še vse v redu, porast ljubiteljev motokrosa pa je očitno sodu izbilo dno.

Dobro, sicer ima tudi Korber določene pomisleke, »veste, zaradi mene se lahko vozi vsakdo, moti pa me, da smo s kolegi edini, ki čistimo!« S prijatelji, »čiščenju v tem hribovju posvetimo kar dvesto delovnih ur«, tako domala vsak dan najdejo obilo ovir, ki jih nekdo potrpežljivo nastavlja in si potuhnjeno želi, da bi se vendar že nekdo poškodoval!

Fantje tako prestavljajo nastavljene hlode, zadnjič je Niko naletel celo na 40-kilogramsko skalo! »Nekdo se je moral pošteno namatrati,« se je sprva nasmehnil, potem pa hipoma namrgodil čelo. »Zato sklepam, da je bil to moški, ki pozna teren v nulo, ki očitno pozna tudi nas in ki je točno vedel, kje se vozimo?!« Nastala je prava lokalna detektivka, nekakšna uganka, ki je kolesarji v tem hipu še ne znajo razvozlati. Le to, premišljujejo, da so pasti bržkone namenjene motoristom …

Ubijanje kolesarskega turizma

Je pa Korber prepričan, da bi vse te pasti že zdavnaj izginile, če ne bi bile država, kolesarska zveza pa tudi planinska, tako mačehovske do njemu najljubšega športa – gorskega kolesarstva. »Vsi, ki se ukvarjamo s tem športom, smo v ilegali,« pravi Korber, »čisto vsi!« Prvi osnutek novele zakona o ohranjanju narave, ki je na novo urejal tudi vožnjo z gorskim kolesom po naravnih poteh, je bil v njihovih očeh nezaslišan »Gre za očiten dokaz, da zakon pripravljajo tisti, ki se na gorsko kolesarstvo preprosto ne spoznajo in sploh nimajo pojma, kakšen zakon sprejemajo,« je takrat dejal novinar in kolesarski navdušenec Tomaž Kovšca. V Sloveniji je kar nekaj regij s privlačnimi kolesarskimi stezami, ki privabljajo rekreativne športnike. Osnutek zakona je kolesarjem prepovedoval vožnjo povsod, razen po nekategoriziranih cestiščih, predvideval je visoke kazni za kršitelje, od 100 do 2000 evrov.

Korber se ne more pomiriti: »Polna usta so nas, kako se bomo šli kolesarski turizem, da hočemo biti ne vem kakšna turistična meka, oh in sploh, prepovedali bi pa vse – razen asfalta!« Minister Dejan Židan se je sestal s kolesarji in privolil v spremembe, vendar so ljubitelji gorskega kolesarstva še daleč od urejenega statusa.

Pa niti to ni vse, Korber je prepričan, da levji delež njihovih težav ustvarjajo pisarniški birokrati ter Planinska zveza Slovenije, »ki si, čeprav ni lastnica, lasti pešpoti!« Te pa so življenjskega pomena za gorske kolesarje. Če jim jih odvzameš, jim prepoveš – dihati.