Kokta še danes slovenski mit, čeprav je zdaj hrvaška

Z grenkim priokusom za nas Slovence pijača naše mladosti kokta letos praznuje 60. rojstni dan. Legendarna podoba zagorelega dekleta v rumeni majici na modri podlagi, pod katero se je v začetku 50. let podpisal oblikovalec, arhitekt Uroš Vagaja, krasi tudi jubilejno, omejeno serijo stekleničk s pripisom 60 years (60 let). Z grenkim priokusom zato, ker naročnik serije žal nismo mi, ampak hrvaška Atlantic Grupa, ki je pred tremi leti kupila Drogo Kolinsko in z njo vred tudi blagovno znamko Cocta. Njen novi lastnik je eden najbogatejših Hrvatov, menda drugi na lestvici pri njih, Emil Tedeschi.

Kljub temu je kokta še danes slovenski mit, simbol nečesa, kar lahko brez težav konkurira kokakoli, ki je seveda svetovni velikan. A to je bilo premalo za planetarno zmago, še pri nas z njo (in tudi z Argeto ter še s čim, kar je bilo nekoč od Droge in Kolinske) služijo Hrvati, kokoš, ki nese zlata jajca, je zdaj njihova, lahko pa bi bila še vedno naša. Kokto nam je, najbrž dokončno, zašuštral neuspešni poslovni špekulant, šušmar in hazarder, nekdanji miličnik, politik in pozneje prvi mož Istrabenza Igor Bavčar, ki, sodeč po zadnjem poročilu dacarjev, naši državi ni plačeval davkov.

Začelo se je tako, da je Ivan Deu - Žan (izhaja iz znamenite družine Deu iz Mokronoga, njegov sin Matjaž je arhitekt in nekdanji bobnar pri Mladih levih), tedanji direktor Slovenijavina, pred več kot 60 leti iz tujine prinesel stekleničko kokakole in sodelavce avtoritativno vprašal, ali so sposobni narediti kaj podobnega. Tedanja država je znala tudi kaj ustvariti, izdelati, ne samo trgovati in preprodajati, in tako je izziv takoj sprejel strokovnjak za likerje, tehnolog in vodja laboratorija, zdaj 93-letni Leo Zelinka, in ne, kot vsi viri in po njih mediji napačno navajajo, njegov brat Emerik, o čemer bomo še pisali! Kokta se je pravzaprav rodila že 1952., leto prej, kot se je uradno. Z vsem, kar gre zraven. Predvsem z veliko skrivnostjo o sestavi, skrivnostjo o tajnem receptu, s katerim naj bi se dogajalo marsikaj, tudi to, da naj bi bil izmaknjen neki zeliščarici, s skrivnostjo posebnega okusa, ki je v mešanici kar 11 zelišč, pri čemer naj bi šipek dajal značilno aromo, limona in pomaranča pa svežino. Kokta je imela že ob rojstvu vse, kar potrebuje dober mit, Deu in njegovi so dodali še to, da v nasprotju s kokakolo ne vsebuje kofeina in ortofosforne kisline, ki vam menda lahko razje želodec, če je pijete preveč, seveda. To naj bi se mnogo pozneje zgodilo največjemu rockovskemu zvezdniku Elvisu Presleyju.

Deu in druščina so morali najti samo še ime za skrivnostno pijačo, potrebovali pa so tudi oblikovalca za izdelavo logotipa, plakata, skratka za celostno podobo novega osvežilnega napitka. To sta bila arhitekta, že pokojni Uroš Vagaja (veliko se je ukvarjal tudi z gledališko scenografijo) in devet let mlajši, zdaj 84-letni Sergej Pavlin, ki sta pri nas orala ledino na področju grafičnega oblikovanja, sploh Vagaja velja za enega od očetov slovenskega plakata. Pravzaprav je plakat za kultno kokto njun skupni izdelek, čeprav se je pod njega podpisal Vagaja. Pavlin se spominja, da je imel najprej idejo, da bi bila na njem privlačna dama s slamnikom na glavi, vendar se je tovarišu Žanu ideja za tiste čase zdela preveč drzna in izzivalna, preveč blizu kapitalistični ideologiji, kar te je takrat lahko stalo najmanj položaj, če ne službo in še kaj.

Da so botri zajemali iz kapitalističnega besednjaka, priča ime, ki je bilo najprej celo jugokola pa kokta kokta in pozneje koktajl, torej mešanica pijač, iz česar je nazadnje nastala kokta. Leta 1953 so jo njeni očetje prijavili in vpisali v knjige Mednarodnega patentnega urada v Bernu, tega leta pa so jo po žegnu Centralnega higienskega zavoda Ljudske republike Slovenije poslali tudi na trg.

Še isto leto je v belini Planice, še enega slovenskega mita, krenila na zmagoslavno pot. Očaki, najbrž tudi kultni šef teptačev in eden od pomočnikov znamenitega konstruktorja Stanka Bloudka, Ratečan Janez Kerštajn - Šumar, ki so prisegali na gorenjski šnops in podobne mitske kačje sline, so sicer trdili, da rjave pocukrane vode z mehurčki pod Poncami ne bo prav nihče pil, vendar so se zmotili. Kokta se je prijela, mogoče tudi zato, ker je prikupnim dekletom, oblečenim v rdeče, ki so jo ponujale, pomagala papirnata deklica s plakata arhitekta Vagaje. Zagorela, v rumeni poletni oblekici, modrimi očmi, s čopom črnih las, spetimi z belo pentljo, in z belim uhanom je po slamici iz stekleničke vlekla kokto, pri čemer se ni vedelo, kaj je bolj simbolno seksi. Punca, njen zašpičeni jošk, njeni žnablji ali steklenička. Ko smo že pri mitih in legendah, je seveda treba povedati tudi, da je črke izbral in logotip izrisal Sergej Pavlin, tedaj še študent arhitekture. Izbral je opuščene črke, ki so jih pred drugo svetovno vojno uporabljali za časnik Slovenski narod.

Toda leta 1967 se je pri nas vendarle pojavila nova dama na plesišču – kokakola, koktina naduta mati iz Amerike. Polnili so jo prav v Slovenijavinu, na Slovenčevi v Ljubljani, kjer je zdaj tiskarna Dela, in še danes ni jasno, kaj so plesalci videli na novinki, da so pozabili na svojo prvo ljubezen. Slovenci, željni zahodnjaškega življenjskega sloga, so jo začeli množično kupovati. Kokta se je umaknila v ilegalo vaških gostiln in gasilskih veselic. Leta 1989 je Coca-Cola želela celo odkupiti blagovno znamko, najbrž zato, da bi jo preprosto opustila. Ni ji uspelo. Leta 2000 je blagovno znamko od propadajočega Slovenijavina odkupila Kolinska, začel se je nov vzpon kultne pijače, direktorju Kolinske Lojzetu Deželaku se je upravičeno smejalo, kot se zdaj verjetno obrača v (preranem) grobu.