LJUBLJANA – Ministru za notranje zadeve in javno upravo, šefu koalicijske Državljanske liste (DL) Gregorju Virantu je uspelo v zadnjem času narediti toliko spodrsljajev, da le redke izjeme med vsemi drugimi ministri še lahko tekmujejo z njim. Spomnimo se samo, kaj je govoril, ko je izvedel, da je vrhovno sodišče dokončno razsodilo, da država mora (za nazaj) izplačati tudi tretjo četrtino zneska za odpravo plačnih nesorazmerij v javnem sektorju. Ne, ni rekel samo tega, da bo vlada denar za to lahko zagotovila kvečjemu s tem, da bo prej znižala plače vsem javnim uslužbencem, ker bo le z znižanjem plač lahko prišla do 170 milijonov evrov, kolikor potrebuje za poplačilo svoje obveznosti: »Ena možnost je, da bi vsem zaposlenim v javnem sektorju linearno znižali plače za toliko, da bi jim lahko izplačali, kar je sklenilo vrhovno sodišče, druga pa, da bi se s sindikati dogovorili za sprejem nekega zakona, ki bi omogočil postopno, obročno izplačevanje.« Virant je doktor prava, kljub temu pa se je v petek pred televizijskim kamerami vpraševal, zakaj vrhovno sodišče tako dosledno spoštuje ustavo in zakon, namesto da bi vsaj malo upoštevalo, da smo v finančno-gospodarski krizi, in temu (voluntaristično, arbitrarno?) prilagodilo svoje sodbe: »V vladi smo računali na to, da bo vrhovno sodišče odločilo drugače, upoštevaje tudi javnofinančne okoliščine, v katerih je država ta trenutek. Uporabili smo vse pravne možnosti, da bi preprečili to katastrofo. Javnofinančna realnost je taka, kakršna je ...«
»Se vam ne zdi, da s svojimi stališči na področju zdravstva spodbujate socializem – v imenu in za interese (neo)liberalizma?« sprašuje izvršni sekretar ZSSS Goran Lukić notranjega ministra Gregorja Viranta. S čim pa Lukić utemeljuje kritični namig, zajet v tem vprašanju? S tem, da menedžerji za dopolnilno zdravstveno zavarovanje na letni ali, če hočete, na mesečni ravni prispevajo kar 14-krat manjši delež (glede na plače, ki jih prejemajo) kot socialno ogroženi delavci in upokojenci v državi. Za to ne more biti nobenega opravičila. Državljanska lista pa medtem še kar veselo nasprotuje sprejemu interventnega zakona, ki bi vsaj deloma odpravil (začel odpravljati) take anomalije. |
Sprevrženost politike
Za zdaj kaže, da se vlada v tem tednu še ne bo začela pogajati s sindikati, da bi zaposlenim v javnem sektorju izplačala tisto, kar jim, glede tega ni nobenega dvoma, pripada in kar je konec koncev potrdilo tudi vrhovno sodišče na skrajno sprevržen način: tako, da bi jim najprej isti znesek ukradla z znižanjem plače, potem pa izplačala kot odpravo plačnih nesorazmerij. Ne, taki politiki res ne zaslužijo samo interpelacije ali ustavne obtožbe, treba bi jih bilo namakati v reki. Kot se je svojčas goljufive peke. Pa ne v Ljubljanici, v zelo deroči Soči po zelo močnem deževju.
Da si je Virant v zadnjem času privoščil kar precej spodrsljajev, je doumel tudi izvršni sekretar Semoličeve Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) za politiko zaposlovanja in migracije ter socialno podjetništvo Goran Lukić. Na notranjega ministra je Lukić včeraj naslovil odprto (javno) pismo, ki ga je naslovil Socializem bogatim ali koga zastopate? Izvršni sekretar ZSSS ministru Virantu v pismu pojasnjuje, zakaj je, na primer, povsem nesprejemljivo in nepojmljivo trmasto nasprotovanje Državljanske liste interventnemu zakonu v zdravstvu. »Po ugotovitvah Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) so tri zasebne zdravstvene zavarovalnice, pri katerih je mogoče skleniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, to so Vzajemna, Triglav in Adriatic Slovenica, zadnja leta za svoje obratovanje na leto porabile od 42 do 43 milijonov evrov – zgolj zase. Še ena značilnost slovenskega zdravstva, ob kateri ste sramežljivo tiho, je enotna cena premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Menedžer ob plači v višini 10.742 evrov bruto, kolikor je recimo plača predsednika uprave Nove Ljubljanske banke Janka Medje, za dopolnilno zdravstveno zavarovanje (...) nameni zgolj 0,26 odstotka svoje mesečne plače. Povprečni slovenski upokojenec pa danes za dopolnilno zdravstveno zavarovanje in za 'stabiliziranje' javnega zdravstva na leto nameni že več kot polovico mesečne pokojnine. Tisti z najnižjimi pokojninami, teh je skoraj sto tisoč, pa za dopolnilno zavarovanje vsako leto namenijo celo mesečno pokojnino, torej več kot 340 evrov!«
Ne, to žal ni nobena šala. Živimo v državi, kjer le domnevno koristen menedžer, kakršen je predsednik uprave NLB, ki ga je omenil Lukić, medtem ko davkoplačevalci rešujejo banke (predvsem njihove lastnike, njihove uprave in nadzorne svete) in na željo politikov polnijo črne luknje brez dna, za svoje dopolnilno zdravstveno zavarovanje prispeva na mesec (na leto) enak znesek, kot vsak izmed skoraj 50.000 delavcev z minimalno plačo ali 300.000 upokojencev s penzijami, manjšimi od 600 evrov. To je nepojmljivo.
