Čeprav je moj profil na facebooku bolj speča celica in slepo črevo, sem bil vseeno presenečen, ker me kljub milijardnemu megaomrežju, v katerem imam celo trinajst prijateljev in dva všečka, ni doseglo povabilo na proteste. No, saj itak ne bi šel – kocke, dež, sneg pa to –, ampak človek se nehote vpraša: sem mar gotof tudi jaz?
Roko na srce, pardon, miško: vse te facebook demonstracije, protesti, shodi, vstaje ali kakor jim že rečemo, so res podobne prijateljstvom na družabnih omrežjih. Hitro priklikano in še hitreje odklikano. Easy come, easy go.
Razen fstaje, mariborskega revolta, torej, ni bilo opaziti skupnega imenovalca, če k skupnemu imenovalcu ne štejemo politike kot take, politike kot kurbe. Ki bi jo radi zdaj v izrednih razmerah vsi nabrisali.
Na proteste je, kot smo lahko videli, vsakdo prišel s svojo tarčo. Ker jih ne prenašajo, so eni na transparentih nosili Janšo, drugi Jankovića, tretji Türka ali Pahorja. Kak sindikalist, denimo, ki je bil spodaj med uporniki, je bil hkrati tudi zgoraj kot karikatura na tapeti teh istih puntarjev. Nič ne rečem, lepo, demokratično, če lahko na istem shodu vsak pljuva po svojem črnem kozlu.
Ampak ob gomili netiva je bilo bore malo veziva. Računalniških administratorjev ne štejem.
Zato seveda ni čudno, da »provokatorji« »iskrenim« demonstrantom ukradejo šov. Nič lažjega. Prav zato, ker ni bilo prave politične volje in sile, so nam ukradli že državo. In ker na protestih doslej ni bilo ljudi, ki bi si drznili in mogli povezati množico tudi v resničnem svetu, ne le na spletnem omrežju, so huligani brez večjih naporov ukradli tudi protest proti kraji.
Izkoristili so praznino. Kocke so ležale na tleh, le pobrati jih je bilo treba. In zadegati. Če le mogoče, v policistovo glavo. Če bi prostor med granitnim strelivom zapolnjeval ideološki cement, se to najbrž ne bi zgodilo.
Ulici do naroda manjka prav to, česar se vsi najbolj otepajo – politika. In politiki. Žal.
