KOČEVJE – Z letošnjimi Dnevi kočevarske kulture, ki so po vrsti drugi in jih organizirajo občine Kočevje, Semič in Dolenjske Toplice, so se v mestu ob Rinži poklonili enemu od številnih nekdanjih prebivalcev teh krajev – Romanu Erichu Petschetu. V spomin na moža, ki se je rodil v Kočevju in je tu preživel zgodnjo mladost, so na njegovi rojstni hiši, ki stoji poleg banke, odkrili spominsko ploščo in v Pokrajinskem muzeju odprli razstavo njegovih slik. »Pokazati želimo, kaj vse se da narediti, tudi če izhajaš iz okolja, ki je kot Kočevje. Obenem želimo Petscheta na neki način vrniti v Kočevje, v našo zavest, ker je nekoč živel tu in se je tudi rad vračal ter to predstavil na številnih slikah,« pravi Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje.
Roman Erich Petsche je eden od številnih, ki so povezani s Kočevsko, a o njih ne vemo veliko, saj je z odhodom kočevskih Nemcev izginilo tudi vedenje, kdo vse so bili ti ljudje. Toda del zgodovine je iz pozabe iztrgal Mihael Petrovič ml., ki je letos izdal že drugo knjigo o osebnostih, ki so bili Kočevarji ali pa so s temi kraji tesno povezane – od gozdarja Leopolda Hufnagla do Hermana Knausa, ki je eden od avtorjev Knaus-Oginove metode kontracepcije, do Georga Lea von Caprivija, naslednika nemškega kanclerja Otta von Bismarcka.
Tako je bil le korak do tega, da so letos v sklopu Dnevov kočevarske kulture predstavili Romana Ericha Petscheta, ki se je rodil leta 1907 učiteljskemu paru v Kočevju. Njegov oče Alois je bil Kočevar iz Dolge vasi, mama Helena pa je izvirala iz stare galicijske plemiške rodbine. Prva leta je Petsche preživel v Kočevju, pravi Mihael Petrovič: »To ga je trajno zaznamovalo, saj se je vedno – nekateri verjamejo, da že nekoliko pretirano – čutil za Kočevarja. Zasnoval je celo svoj lastni govoreči grb z medvedom in volčjimi zobmi, ki naj bi simbolizirali krčenje Kočevske.«
Ko je imel šest let, se je družina preselila v Ljubljano, potem v Avstrijo. Študiral je na Dunaju, svoje prvo učiteljsko mesto pa je dobil leta 1929 dobil v Salzburgu, kjer je učil umetnostno vzgojo.
Izraelci ga cenijo
Leta 1939 se je – domnevno iz taktičnih razlogov – prostovoljno priključil Luftwaffe, nemškemu vojnemu letalstvu, in bil dodeljen k meteorološki službi. Med vojno je dosegel rang poročnika in bil v Dnipropetrovsku, Bukarešti in od leta 1944 v Novem Sadu. »V Novem Sadu je dokazal, da lahko človek tudi v najtežjih okoliščinah ostane človek,« pravi Mihael Petrovič.
Nastanjen je bil pri judovski družini Csernyei, kjer je živela tudi Vera Tibor s svojima petletnima dvojčicama Havo in Miriam. Med marcem in majem 1944 je Petsche izvedel za načrtovano deportacijo Judov iz Bačke. Družini Tibor in Csernyei je poskušal prepričati, naj pobegneta, vendar so hoteli ostati pri svoji bolni materi in otrocih. Končno so našli rešitev za Havo in Miriam, za katerih očeta se je Petsche izdajal in ju dva dneva pred načrtovano deportacijo skupaj s kuharico odpeljal v Budimpešto. Zato sta vojno preživeli.
Desetletja pozneje sta Petscheta v pismu organizaciji Yad Vashem, ki izkazuje časti nejudovskim reševalcem Judov, označili kot »angela varuha v uniformi Wehrmachta, ki se jima je prikazal poln dobrote in pripravljenosti pomagati«.
Petsche je bil leta 1982 na predlog Have in Miriam vpisan na seznam pravičnikov med narodi, ki ga vodi Yad Vashem, judovski spominski center.
»Ta čast pripada le ljudem, ki so kot Nejudje med holokavstom z velikim osebnim tveganjem reševali Jude in za to nikoli niso zahtevali povračila,« pravi Mihael Petrovič. Ko so ga razglasili za pravičnika med narodi, je na vsem svetu takšen naziv imelo le približno dva tisoč ljudi, med njimi Oscar Schindler in Raoul Wallenberg.
Po vojni je Petsche poučeval na učiteljišču v Linzu in bil leta 1951 imenovan za šolskega inšpektorja za umetnostno vzgojo. Organiziral je mednarodne simpozije in specialne tečaje o tehnikah upodabljajoče umetnosti v šolskih razredih ter risal v tehniki, ki jo je sam imenoval originalna lumigrafija.
»Osnovo te tehnike so predstavljale fotokopije njegovih risb, včasih v več različnih velikostih, ki jim je zatem dodajal kolaže iz časopisnega papirja in jih barval v različnih barvnih tonih,« pravi Vesna Jerbič Perko. Del bogate zbirke – slik ni nikoli prodajal, ampak samo poklanjal – pa je na ogled v Pokrajinskem muzeju v Kočevju, kjer so predstavljene predvsem njegove upodobitve Kočevske.