KOČEVJE – Letošnja obnova kočevskega Šeškovega doma je razkrila zanimivo podrobnost: oba topova, ki sta zadnja leta stala desno od vhoda in sta že zaščitni znak mesta ob Rinži, vračajo lastniku, Muzeju novejše zgodovine.
»Topova so pripeljali leta 1953, ko v Kočevju še ni bilo muzeja in je Muzejsko društvo Kočevje organiziralo prvo razstavo,« razloži Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje.
Pri tem je sodeloval Janez Kramar, ravnatelj Muzeja narodne osvoboditve, ki je pomagal pri ustanavljanju kočevskega muzejskega društva in pri postavitvi prve muzejske razstave v Kočevju, ki je imela naslov Razvoj ljudske oblasti in narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem. Odprli so jo septembra 1953 v nekdanji Skubitzovi vili oziroma v stavbi, kjer je zdaj sedež Krajevne skupnosti Kočevje mesto. Obiskovalce sta pred zgradbo, ki stoji tik ob reki Rinži, pričakala dva topova, ki so ju pozneje selili skupaj s sedežem muzejskega društva in pozneje muzeja: v Šeškov dom in nato dijaški dom, ki je stal na Reški cesti, potem spet nazaj v prenovljeni Šeškov dom.
»Takrat je bilo običajno, da so po Sloveniji razselili različne muzejske predmete,« pravi Jerbič Perkova o dveh muzejskih predmetih, ki nista bila povezana s Kočevsko. »Niso ju uporabljali na Kočevskem oziroma se o tem, kakšna je njuna zgodovina, ne ve veliko.« Ohranilo se je nekaj skopih podatkov: eden je bil narejen leta 1906 v tovarni Krupp. Na cevi je graviran nizozemski kraljevi grb, orožje pa je bilo verjetno narejeno v obrambne namene. Verjetno so ga uporabili v prvi in drugi svetovni vojni. »Drugi pa je iz tovarne Škoda in je iz leta 1917, tako da sklepamo, da je bil narejen za bojevanje v prvi svetovni vojni,« pravi Jerbič Perkova.
Obnova je nujna
Ko se je v Kočevju razvedelo, da ju bodo umaknili, se je izkazalo, da so se ljudje na ti dve težki orožji navadili. »Postala sta del naše preteklost in sedanjosti,« razloži sogovornica, ki doda še drugo zanimivost: »Ljudje teh dveh topov ne vidijo kot orožja, ki je sodelovalo v vojni, ampak sta bila zanimivost za otroke, ki so se plazili po njiju.«
To pa je bil tudi eden od razlogov, zakaj ju bodo umaknili. Po več kot sto letih sta potrebna temeljite obnove. »Dolgo, zelo dolgo sta zdržala. A zdaj sta v kritičnem stanju,« pravi Jerbič Perkova. Predvsem drugi top, ki ima po zadnji prestavitvi samo še eno leseno kolo, je uničen. Toda v resnici je na soncu in snegu zdržal izjemno dolgo, saj je od njegovega nastanka do danes minilo skorajda 100 let. Lesena kolesa so ves ta čas nosila težko kovinsko konstrukcijo. Šele letos, ko so ju prestavili zaradi urejanja okolice Šeškovega doma, so ugotovili, da sta ta stroja močno poškodovana, in so ju postavili na betonske nosilce, da so razbremenili kolesa.
Po dogovoru med Pokrajinskim muzejem Kočevje in Muzejem novejše zgodovine ju bodo preselili konec poletja oziroma jeseni. Odpeljali ju bodo na restavriranje. Potem ju bodo postavili v Vojaški muzej Pivka. A Kočevje ne bo ostalo brez topov, razloži sogovornica: »Dogovarjamo se, da bi tu postavili dva mlajša iz obdobja druge svetovne vojne.« Tako bo pred Šeškovim domom še naprej stala zanimivost, ki – tudi če je orožje ali pa morda ravno zato – pritegne mimoidoče.
Zadnji kočevski sherman
Topova, ki ju imajo že več kot 60 let izposojena v Pokrajinskem muzeju Kočevje, ne bosta edina s Kočevsko povezana predmeta v Vojaškem muzeju Pivka. Mihael Petrovič ml., eden večjih poznavalcev kočevske zgodovine, pravi: »V pivškem muzeju je tudi tank sherman, za katerega sicer pravijo, da je iz Maribora, a so ga tja pripeljali iz naših krajev.« Na zaprtem območju Kočevske Reke, natančneje v Gotenici, kjer je bilo po vojni zgrajeno ogromno zaklonišče za umik slovenskega političnega vrha v primeru vojne ali druge katastrofe, so imeli tudi tanke. To so bili shermani, najbolj številni tanki ameriške vojske in zaveznikov, ki so jih uporabljali v drugi svetovni vojni. Čeprav so imeli številne napake, so veljali za zelo okretne in zanesljive stroje. V Gotenici jih je bilo več, vendar so njihovo število manjšali vse do leta 1991, ko so območje odprli in je bil tam le še en tank. Ta je – pravijo viri – zdaj pred pivškim muzejem.
