Kočevje je bilo vojvodina

Kočevje je kar odmaknjeno, a to ni glavni razlog, da ga preslabo poznamo. Medvojna vloga Kočevskega s Kočevskim rogom in predvsem povojno dogajanje sta kriva, da je bil ta del lepe Slovenije za navadne zemljane delno zaprt in skrivnosten. Po drugi svetovni vojni so bili obsežni predeli občine, zlasti okoli Kočevske Reke, varovani kot zaprto območje.

Mesto s starim nemškim imenom Gotsche je 1. maja 1363 prvič omenil oglejski patriarh Ludvik della Torre. Pozneje se je za nemško ime uporabljal zapis Gottschee. Kočevsko so v prvi polovici 14. stoletja najprej s slovenskimi in potem še z nemškimi naseljenci poselili grofje Ortenburški, medtem ko je bilo obrobje Kočevske že prej naseljeno s Slovenci. Po izumrtju Ortenburžanov je Kočevje najprej pripadlo celjskim grofom, nato pa Habsburžanom – kočevsko gospostvo so oddajali v najem.

Leta 1377 je postalo trg, po začetku turških vpadov pa je na sedanji lokaciji v okljuku reke Rinže namesto leta 1461 požganega trga zrasla nova naselbina, ki je 1471. pridobila mestne pravice. Zaradi hudega opustošenja, ki so ga na območju povzročili kontinuirani turški vpadi, je cesar Friderik III. Habsburški prebivalcem Kočevja in Ribnice 1492. dovolil trgovanje z lastnimi izdelki, živino in pridelki po Hrvaškem in drugod. S poznejšimi potrditvami in razširitvami patenta se je na Ribniškem zelo razvilo suhorobarstvo, Kočevarji pa so se sčasoma usmerili predvsem v krošnjarstvo.

Kočevarje imenujemo tudi Nemce, ki so tu živeli. Med znanimi je družina Kosler, iz katere izhaja znameniti Peter Kosler, ki ga bolj poznamo po zemljevidu, ki je tako razburil cesarski Dunaj. Kosler je bil sicer uspešni poslovnež, med drugim je bila njegova tudi Pivovarna Union.

Baron Janez Jakob Khisl, ki je kočevsko gospostvo leta 1618 hotel odkupiti od Habsburžanov, je bil štiri leta pozneje povzdignjen v grofa Kočevskega. Pod kočevsko vejo Auerspergov je Kočevje leta 1791 postalo vojvodina.

Najstarejša stavba kulturne dediščine so ostanki gradu Fridrihštajn, ki ga je dal zgraditi celjski grof Friderik II. v letih 1423 in 1425, da si je v njem spletel ljubezensko gnezdo z Veroniko Deseniško. Sprehodite se do njega, morda boste začutili kanček romantičnega pridiha tistega časa.

Otok okupirane Evrope

Najmogočnejša stavba je župnijska cerkev sv. Jerneja. Stoji v središču mesta, ob reki Rinži, kjer je bila do 1900. cerkev svetega Fabjana in Sebastjana. Tudi prvotna župnijska cerkev je bila posvečena sv. Jerneju, stala pa je zunaj mestnega obzidja. Današnja cerkvena stavba je bila zgrajena v treh letih. Devetnajstega julija 1900 jo je posvetil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. Sezidana je bila v historičnem novoromanskem slogu, načrte pa je izdelal dunajski arhitekt Friedrich Freiherr von Schmidt. Notranjost so olepšali slovenski umetniki Slavko Pengov, France Kralj, Ivan Pengov in Ivan Vurnik, v novejšem času pa Tomaž Perko in Stane Jarm. Sprehod po mestu odkriva pogled na lesene skulpture Staneta Jarma, na nekatere lepe primerke stavbne arhitekture, kot sta na primer vila Sajovic in Šeškov dom, zgrajen v letih 1936 in 1937 kot Sokolski dom. V stavbi je od 1. do 4. oktobra 1943 potekal zbor odposlancev slovenskega naroda, prvo neposredno izvoljeno predstavništvo okupiranega naroda v Evropi med drugo svetovno vojno. Za kaznovanje lažjih prekrškov (tatvina, krivolov, prešuštvo) in če se je kdo pregrešil zoper pravice poljanskega gospostva, so v neposredni bližini gradiča oziroma današnjega Zadružnega doma v začetku 18. stoletja postavili sramotilni steber, pranger. Pojdite še do Kočevskega jezera, obiščite grobišče pod Krenom ali Bazo 20 v Rogu. Dan vam bo v vsakem primeru prekratek.