LJUBLJANA, KOČEVJE, DUNAJ – Avstrijski predsednik dr. Heinz Fischer se je odzval na vabilo slovenskega predsednika Boruta Pahorja in pripotoval k nam na uradni obisk. In kam ga je nemudoma odpeljal Pahor? Na Kočevsko, kaj pa drugega, kjer sta se navdušeno srečala s pripadniki nemško govoreče etnične skupine.
Predstavniki društev pripadnikov nemško govoreče etnične skupine so jima predstavili svoj, če temu vsakič znova lahko tako rečemo, zgodovinski položaj in poudarili, da je njun obisk zanje še toliko pomembnejši, ker »je prvi takšne vrste«. Pričakovanja predstavnikov nemško govoreče etnične skupine so, kot je znano, že desetletja in desetletja enako in zaman velika. Želijo si namreč, da bi jim slovenska država prej ali slej priznala status manjšine. In kakšen je bil odgovor obeh prvih obiskovalcev takšne vrste? Slovenski predsednik jim je vljudno(stno) odgovoril, da dejavnosti in projekte v korist njihove etnične skupine (že) ureja sporazum o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti iz 2001., ki menda pomeni povsem sprejemljiv okvir in tudi zadovoljiv domet pri zadovoljevanju vseh njihovih želja in potreb, ter pač na tem sporazumu temelječi periodični programi sodelovanja.
Čemu trkati na zaprta vrata?
Pahor se resda ob tem ni pozabil pohvaliti, da je že kot predsednik državnega zbora – res je, on takšne reči zna, zmore in obvlada – poudarjal oziroma opozarjal, da bi bilo treba vsakemu posamezniku v slovenski družbi zagotoviti možnost za razvoj lastne identitete, v skladu z 61. členom slovenske ustave pa, kajpak, posebej tudi pripadnikom nemško govoreče etnične skupine: »Ne trkajmo na vrata, ki so zaprta, če lahko sosednja odpremo bolj, kot smo jih doslej.« Bi lahko avstrijski predsednik na to sploh še kaj dodal? Najbrž bi lahko, a čemu bi, ko pa se je prišel z ženo Margit Fischer v Slovenijo predvsem lepo imet. Pred kulturno predstavo v kočevskem Šeškovem domu sta si konec koncev oba predsednika ogledala stalno razstavo Kočevska – izgubljena kulturna dediščina ter se vpisala v knjigi gostov Pokrajinskega muzeja in občine Kočevje.
Sicer pa je ministrstvo za kulturo lani v državnem proračunu podvojilo finančna sredstva za pripadnike nemško govoreče etnične skupine, v osnutku Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 pa posebno pozornost namenilo prav vsem ustavno (še) nepriznanim etničnim skupnostim, tudi kočevarskim staroselcem.
| Kočevarji od kod in kam? Prve nemško govoreče koloniste (s Koroškega in Tirolskega) je, kot je pred leti za Slovenske novice zgodovinska dejstva povzel Milan Glavonjić, na Kočevsko že v 30. letih 14. stoletja pripeljal grof Oton Ortenburški. Naselili so se na novem poselitvenem območju, ki je bilo do tedaj redko poseljeno ali celo neposeljeno. Bili so predvsem kmetje in kramarji ter so svoje narečje in kulturo ohranjali več kot šest stoletij. Potem je približno 12.000 Kočevarjev propagandni stroj tretjega rajha izigral in (pod pretvezo, da jih bo vrnil v obljubljeno nemško deželo) leta 1941 preselil v dotedanje domove tik pred zdajci prisilno izseljenih Slovencev, denimo na območje Brežic. Na Kočevskem jih je ostalo (smelo ostati) le nekaj več od 200. Nekateri kočevarski Nemci so se sicer med drugo svetovno vojno pridružili partizanom, drugi pa so končali celo v nacifašističnem taborišču na Rabu. Po koncu druge svetovne vojne jih je že čakala nova, drugačna kalvarija. Ker je bilo politično zaželeno, da bi preprosto izginili, je povojna oblast dokaze o njihovem obstoju tako rekoč izbrisala. |
Kljub temu je za potomce kočevskih Nemcev, kot je nekdo napisal pred nekaj leti, »v nekdanjem središču nekdanjega nemškega jezikovnega otoka« še vedno tako, kot da bi bili ujeti v nekakšnem labirintu: na Kočevskem, na primer, še vedno ni veliko dokazov za to, da je tam nekoč živela in bila dejavna velika skupnost kočevskih Nemcev. Ne, ne samo zato, ker so člani društev pripadnikov nemško govoreče etnične skupine oziroma Kočevarjev staroselcev z Avgustom Grilom iz Kočevskih Poljan na čelu že z majhnim več kot zadovoljni. Oni bi zagotovo radi več in tega niti ne skrivajo. Spomnimo se, kaj je povedal pokojni predsednik dr. Janez Drnovšek, ko je obiskal potomce Kočevarjev približno dve leti pred smrtjo (spomladi 2006): »Kočevarji in njihovi potomci so dali pomemben zgodovinski in kulturni prispevek k razvoju Slovenije. Veliko so tudi pretrpeli, v preteklosti pa jim je bila storjena marsikatera krivica. Tega ni mogoče in niti ne smemo prezreti.« Je pa tudi res, da je od takrat minilo »komaj« sedem let.
Bo, torej, po diplomatsko-kurtoaznem obisku Pahorja in dr. Fischerja na Kočevskem kar koli drugače? Se bo zdaj vse začelo hitreje (in na bolje) spreminjati v življenju pripadnikov nemško govoreče etnične skupine? No, ja, če ste nepopravljivi optimisti, lahko verjamete, da se bo.
