TRZIN – Da človeška krutost res ne pozna meja, pri svojem delu skoraj vsakodnevno opažajo v Zavodu PIT za pomoč, pravice in zaščito živali iz Trzina. Prostovoljci, ki naletijo na zavrženo ali mučeno žival, poskušajo storiti vse, da bi jo rešili. Ne ozirajo se na to, od kod prihaja, pa čeprav morajo zaradi tega večkrat poslušati očitke. Pred tedni so, kot nam je povedala direktorica Zavoda PIT Lara Koren, posredovali pri reševanju oslička iz manjšega zabaviščnega parka v okolici srbskega Kragujevca. Njegov lastnik je denar služil na krvav način. Da so lahko otroci jahali kobilo in oslička, sta morala ta trpeti neznosne muke. Kobilo Kasto je, ker ni hotela v prikolico, celo zabadal z vilami, osliček Miki pa je zaradi deformiranih kopit komaj stal na nogah, kaj šele z bremenom na hrbtu.
Na slovenske prostovoljce so se, kot je pojasnila Korenova, obrnili prostovoljci iz srbskega Niša, ki so sporočili, da jim je kobilo z velikimi težavami le uspelo iztrgati iz rok brezčutnega lastnika. Na njegovi kmetiji so se večkrat oglasili veterinarski inšpektorji, a nikdar niso ugotovili nepravilnosti. Skupaj z angleško organizacijo za zaščito živali so začeli pritiskati na njih in končno so dosegli odvzem kobile. Za to so poskrbeli angleški aktivisti in jo odpeljali v srbski azil za konje Staro Brdo. Seveda so morali rešiti še oslička, kar jim je uspelo šele potem, ko so se večkrat obrnili na veterinarsko inšpekcijo in policijo.
Grozljiva deformacija kopit
»Osliček komaj stoji in vsak korak, ki ga naredi, je zanj zelo boleč. Prostovoljci so potrebovali več kot 30 minut, da so trpinčenega in onemoglega oslička namestili na varno,« so predstavniki Zavoda PIT zapisali na facebooku. Mikija so tudi nastanili v Starem Brdu, a za njih zgodba še ni končana. Korenova nam je pojasnila, da stroške nastanitve za kobilo krijejo angleški prostovoljci, njihovi slovenski kolegi iz Zavoda PIT pa bodo krili stroške za oslička. Na delo so morali najprej veterinarski strokovnjaki, da bi preverili, ali se bo dalo popraviti Mikijeva kopita.
»Osliček ostaja v azilnem domu v naši oskrbi. Tam je nameščen in mi financiramo hrano ter veterinarske posege. Potem mu bomo iskali stalno namestitev, seveda vse odvisno od stroškov in poteka rehabilitacije,« pravi direktorica Zavoda PIT in nadaljuje, da bodo, če v Srbiji ne bodo našli primernega skrbnika, Mikija pripeljali v Slovenijo, čeprav bi naleteli tako na birokratske težave kot na težave s transportom. In prav ta logistika, še posebno zato, ker gre za prevoz živali iz države, ki ni članica EU, v državo članico, je za prostovoljce največja ovira. Da seveda o tem, da nič ni zastonj, ne govorimo.
Azili za živali na smetiščih
Zavod PIT, ki ima v oskrbi 30 psov pa tudi vrano, ježa in zdaj še osla, vse svoje dejavnosti financira zgolj s pomočjo donacij in iz lastnega denarja. Ko je Mikijeva zgodba zakrožila po družabnih omrežjih, se je, kot nam razloži Korenova, oglasilo veliko Slovencev, ki bi ga bili pripravljeni vzeti v oskrbo. Kot ugotavlja, se živalim še vedno najslabše godi predvsem na Balkanu, čeprav imajo primere, ko morajo pse reševati iz Španije in Nemčije. Na očitke, zakaj raje bolj ne pomagajo slovenskim živalim, odgovarja, da zaradi tega, ker so razmere v Srbiji ali Bosni in Hercegovini, vsaj kar se tiče skrbi za živali, tako neurejene, da ta bitja velikokrat povsem nezaščitena.
»Pri njih so azili v sklopu komunalnih podjetij,« opozarja Korenova in nadaljuje, da so na eni strani nameščeni psi, na drugi pa smeti. Psi živijo v nemogočih razmerah, poleg tega tudi denar, ki bi ga morali nameniti za sterilizacijo, velikokrat namenijo za kaj drugega ali pa ga spravijo v svoj žep. Ko pa je psička breja in skoti mladiče, te postrelijo ali pobijejo s koli. »Zato pomagamo tudi v tujini,« še zatrdi sogovornica. O razmerah v Sloveniji še pove, da, čeprav ni vse idealno, je za odvržene ali onemogle živali dobro poskrbljeno v urejenih zavetiščih.
