Kobila brez hrane v hlevu brez okna

VELENJE – Gospodarska kriza in socialna stiska, ki je v minulih letih prizadela mnogo ljudi, sta negativno vplivali tudi na domače živali, vključno s hišnimi ljubljenčki. Tem pogosto škodujejo nevestni lastniki, ki se ne zavedajo, da je skrb za žival velika odgovornost. Eden takih je bil lastnik nesrečne kobilice Lucky, ki se je v obupnem stanju znašla v oskrbi Društva za zaščito konj Velenje. Tudi tam se na žalost prav tako spopadajo z velikimi finančnimi težavami, saj gre za neprofitno društvo in prostovoljce, ki zdaj resnično potrebujejo finančno pomoč, da bi lahko pomagali omenjeni kobili. Zato so se obrnili na prijatelje, znance in vse ljudi dobrega srca, ki bi jim lahko pomagali.

Več let zaprta
 v popolni osami

Predsednica Društva za zaščito konj Velenje Natalija Nedeljko pravi, da kobilici ob rojstvu podeljeno ime ni prineslo sreče. »Kot polletno žrebe je bila prodana lastniku, ki jo je zaprl v hlev brez okna. Z njo se niso ukvarjali, tako da je vsa leta preživela v popolni osami, zaprta med štirimi stenami, kjer so se vrata, če je bil lastnik kolikor toliko trezen, enkrat na dan odprla le toliko, da so ji vrgli v tisti bunker ene vile sena ali trave. Kaj je to nesrečno žrebe preživljalo v tistem zatohlem in smrdljivem prostoru, se ne ve. Bilo je osamljeno, in če je želelo ven, ko so se vrata odprla, so po njem letele batine. Potem se je verjetno vdalo v usodo, da ne bo nikoli ugledalo sončnih žarkov in čutilo kapljic dežja na svoji koži. Štiri leta in pol je bilo zaprto v tistem svinjaku, v katerem se je komaj lahko obrnilo. Tu je odraslo v kobilico, ki ji nikoli ni nihče dvignil nog, jo pokrtačil, razčesal grivo ali jo pobožal. Tu je samevala prepuščena na milost in nemilost dobri ali slabi volji ljudi, ki niso imeli niti občutka niti znanja ali želje, da bi se z njo sploh ukvarjali. Kolikšno psihično trpljenje je poleg fizičnega zlorabljanja preživljala, si ne moremo niti zamisliti,« je ostra Natalija Nedeljko.

Odkrili so jo šele ob prodaji strojev

Splet okoliščin je nato nanesel, da je lastniku zmanjkalo denarja za pijačo in tako so v prodajo najprej šli njegovi stroji. Takrat so našli tudi kobilo. Vso obupano, otopelo, prestrašeno in zanemarjeno. Stala je v lastnih iztrebkih, ki še nikoli, odkar je prišla, niso bili pokidani. Umazana in zanemarjena je čakala vdana v usodo. Človek, ki je prišel kupit stroj, je hkrati kupil njo in jo pripeljal v društvo. Pod nogami je občutila pesek, svežo steljo, v jaslih je našla obilje hrane. A najpomembnejše je bilo, da je končno spet videla konje, da je spet začutila vonj po njih, njihovo družbo. »V začetku se je bala tudi boksa. Ni hotela vanj, dokler ni spoznala, da na njem ni vrat in da se lahko prosto giblje. Človeku ne zaupa. Boji se ga. Njegovega dotika ne pozna, zanjo je tuj, pozna pa palico, ki jo vidi v vsakem orodju, ki ga ima človek v roki. Pozorno opazuje, kaj se dogaja okoli nje. Opazuje mirnost konj, ko jih hranimo, ko jim kidamo, jih krtačimo in ljubkujemo. Opazuje vse, saj ji je vse nepoznano in nedoživeto. Čeprav smo si srčno želeli, da bi jo lahko uredili, ji porezali kopita in ji omogočili boljše počutje, to za zdaj še ni mogoče. Še kar nekaj časa bo trajalo, da bo poskusila navezati stik z nami, da si bo želela človeške družbe, nege, sprehoda, crkljanja,« dodaja predsednica društva.