Ko zmanjka besed, duši pomagajo barve

LJUBLJANA – Umetnost pomirja in osvobaja. Dokazano! Razviti svet, žal tja ne sodimo, pri nekaterih segmentih zdravstva odkrito vključuje likovno terapijo kot panogo pri obravnavi in zdravljenju pacientov. »Učinkovitost verbalnih psihoterapij je široko poznana in priznana oblika psihološkega zdravljenja,« pravi likovna terapevtka Irena Valdes. Skupaj z akademsko slikarko Matejo Korbar Šimić sta združili moči, likovno terapijo pa želita prinesti v slovenske domove. Blizu in dostopno ljudem, predvsem pa njihovim plitvim žepom, ki jih uspešno prazni draga in nesramna država.

Po meri otrok

»Likovna terapija se odlikuje po svoji dostopnosti, saj je primerna za vsakogar, tudi za ljudi, ki se ne znajdejo najbolje z besedami, jih nočejo ali pa sploh ne morejo uporabljati. Likovna terapija je v tem smislu še posebno koristna in uspešna za otroke, saj težko ubesedijo, kar jih moti. Otroci tako vede ali nevede med igro spontano izrazijo svoje občutke, misli in čustva,« nadaljuje Valdesova.

Za Slovence je likovna terapija še tabu. Čeprav naše duševno stanje ni takšno, da tega ne bi potrebovali. »Naša pomoč je koristna tudi za odrasle. Likovni medij je širok, privlačen in osvobajajoč, za otroke pa prvinski in osnoven. Terapije so lahko krajše in zelo učinkovite,« pravi Irena. Terapije so lahko individualne ali skupinske. Med odraslimi in mladostniki, ki iščejo pomoč z likovno terapijo, je največ takih, ki imajo afiniteto do likovnega izražanja, čeprav talent tu ne igra nikakršne vloge. »Dokazano pa je, da z likovno terapijo udeleženec, ki je doživel travmatično izkušnjo, pove od dva- do trikrat več, kot bi povedal v pogovoru. Pogovor steče, likovnost pa je primeren katalizator,« izvemo nekaj iz prakse. »Pomaga pri odkrivanju ter spopadanju s travmami in problemi, ki najedajo dušo, kratijo spanec in ne dajo dihati.«

Slikajo, rišejo, modelirajo

Mateja in Irena sta bili sošolki v OŠ Polje Ljubljana, dobrih 20 let za tem pa sta se njuni poti vnovič križali. Moči sta združili v skupinski likovni terapevtski delavnici, ki jo izvajata v okviru Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše (krajše SCOMS) v Ljubljani še danes po zaslugi direktorja dr. Zorana Pavlovića, ki se zaveda učinkovitosti likovne terapije in je zelo naklonjen tovrstnim dejavnostim. Z nedavno ustanovitvijo društva Terinova želita spodbuditi prepoznavnost likovne terapije, razširiti možnost njenega delovanja ter v prihodnosti omogočati izobraževanje za tovrstne strokovne prakse. Na SCOMS je mogoča le skupinska obravnava, za nameček so čakalne vrste dolge.

»Likovna terapija je podobna verbalni. Delo likovnega terapevta je enako delu psihologa ali psihoterapevta. Le da za medij izražanja namesto verbalnega jezika uporabimo likovni jezik, ki oživi skozi različne likovne tehnike, kot so risanje, slikanje, 3D-modeliranje itd.,« po domače pojasni Irena, kaj počne. Irena si je znanje pridobila v Nemčiji, v Bonnu. Da je šla v terapevtske vode, je posredno kriv tudi mariborski župan Andrej Fištravec. Profesor filozofije je pojem likovna terapija uporabil na enem od predavanj, Irena pa je tri mesece že študirala to v Nemčiji. Danes svoje znanje nadgrajuje z doktorskim študijem razvojne psihologije na Univerzi v Ljubljani. Mateja pa je svojo diplomo iz slikarstva pridobila na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in si zdaj prizadeva k dopolnitvi znanja s študijem likovne terapije.

V Sloveniji tak študij ni mogoč, še manj pa, da bi bili v okviru javnega zdravstva deležni takšne obravnave. »Tudi delovno mesto likovni terapevt ne obstaja – ne moreš dobiti koncesije,« opozori Irena na finančni aspekt, ki ovira in onemogoča razvoj panoge. Da nam bo bolj jasno – v Švici imajo klinični oddelek za likovno terapijo od leta 1927. Krivično do naših državljanov in davkoplačevalcev je to, da likovno terapijo izvajajo delovni terapevti, ne pa za to poklicani likovni terapevti. Kot bi vam mesar rezal in prodajal cvetje. »Orjeva ledino, trudiva se!« pravi Mateja. Njuno društvo orje ledino, pionirki sta. To pove že samo ime – Društvo za razvoj inovativnih terapevtskih pristopov, krajše Terinova. »Cilj je jasen – približati in ponuditi Slovencem likovno terapijo. Ena od možnosti bi bila subvencionirana likovna terapija,« razmišljata Irena in Mateja in poudarjata, da bi bila likovna terapija izvrsten medij tudi za šole in klinike.

Za novo energijo

»Likovna terapija mi omogoča samospoznavanje, osebnostno rast in sprostitev od vsakdana. Za omenjeno vrsto terapije sem se odločila, ker je likovnost medij, skozi katerega se poleg plesa najlažje izražam. Kako se razvijam s terapijo? Ko slikam abstraktno, si dovolim, da padejo meje in da rišem spontano. To mi prej v življenju ni bilo dovoljeno. Rada rišem slike na določeno temo; zdaj sem v sklopu terapije dokončala sliko z naslovom Ženstvenost, na katero sem zelo ponosna. Slikanje mi pomaga, kadar sem slabe volje in se hočem razvedriti. Takrat si zamislim neko pozitivno stvar in jo rišem z živimi barvami. Na omenjeni način dobim novo življenjsko energijo. Želim si, da bi se z likovnostjo izražala vse življenje in da bi nekoč predstavila svoja dela,« pa za objavo zapiše ena od udeleženk individualne likovne terapije, 25 let ji je.