LJUBLJANA – Samostojni podjetniki si bolniško odsotnost precej težje dovolijo kot pa tisti, ki so v rednem delovnem razmerju. Glavna težava je, da zaradi bolniškega staleža ne morejo delati, zato nimajo dohodka, prispevke pa morajo plačati. Do nadomestila so namreč upravičeni le, če bolezen traja dlje kot 30 delovnih dni ali če zboli njihov otrok, pravi zakonodaja. Praksa pa zna biti precej bolj kruta in neusmiljena.
Da ne omenjamo, kako večina delodajalcev izkorišča neugodne razmere na trgu in samostojnim podjetnikov plačuje mizerijo. Češ, vzemi ali pusti. Nikakršna redkost pa niti plačilna nedisciplina, ko morajo za opravljeno delo samostojni podjetniki zasluženi denar izterjati prek sodišč, postopki pa v Sloveniji trajajo in trajajo ... Država oziroma njeni ministri in predsednik vlade pa nič. Spodbujajo »fleksibilne« oblike zaposlovanja, v resnici pa očitno odgovorni nimajo pojma, kaj sploh govorijo, saj so v veliki večini do upokojitve varno zaposleni v mirni, po možnosti državni službici ...
No, realnost samostojnih podjetnikov je žal bolj kruta. Še posebej, kadar udari bolezen. Preberite izkušnjo blogerke.
»Pozabi na nadomestilo«
»Sama sem bila dva meseca na bolniški, ki mi jo je določila država (po tem, ko sem skoraj umrla, ker nihče zares ni vedel, kaj mi je + še nekaj časa se bom ubadala s posledicami vsega, kakor vem in znam). Vseeno sem za s. p. plačala prispevke za 30 delovnih, ne samo 30 dni = 1 mesec, kot kroži napačna informacija. Big difference, huge! Kar pomeni, da iz svojega žepa plačaš prispevke za skoraj cela dva meseca in v tem času lahko pozabiš na kakršno koli nadomestilo od države,« je na problematiko opozorila blogerka Bili Mila.
»Naj še pojasnim vsem, ki imate redne službe v javni upravi ali takih in drugačnih uspešnih podjetjih, delate prek vseh mogočih čudnih/sumljivih pogodb, na črno ali sploh ne delate (ker večina očitno ne dojame ali pa vam res dol visi, kar je še slabše): espejevec za čas, ko je na bolniški (v mojem primeru 'jebena' dva meseca mučenja!) ne prejema nobene plače, nadomestil, noben “delodajalec” mu ne plača prispevkov (minimalno 330/mesec). Se pravi, v tem času ne zaslužiš niti centa, ker (pacient lenuharski) ne delaš (ker ti telo ne dovoli), prispevke pa plačaš iz budžeta, ki si si ga revež prislužil, preden si skoraj odšel s tega sveta. Če si rojen(a) pod srečno zvezdo, ti jih mogoče v teh mesecih bolniške lahko plačajo starši, partner(ica), 'nakeširan(a) frend(ica)', Ice T …« je še opozorila na kruto realnost samozaposlovanja.
Kje je rešitev, se sprašujemo. Blogerka jo ponuja kar sama. In je tista, proti kateri se država srdito bori.
»Zato se res ne čudim več, da je tu toliko sive ekonomije in dela na črno, saj pri nas kaznujejo pridnost in poštenost, profitirajo pa tisti, ki znajo hvatat krivine. Toliko je samostojnih podjetnikov, ki niso niti malo podjetni, ampak jih je okolje prisililo v to, in bi radi samo pošteno (po vaših zakonih in ne na črno!) delali in prispevali družbi, kljub temu da ne zaslužijo niti za minimalno plačo … S. p. in bolniška – uff, izjemno neprijetna izkušnja, ti povem.«
Privilegirano krvodajalstvo
Kaj bo blogerka storila v prihodnje, ne ve. »Ampak če me država še dodatno zbrca, ko sem najbolj ranljiva, ne vem, zakaj bi jaz vlagala v njo in hkrati odlašala načrte za prihodnost in zanemarjala sebe … Morda je čas, da, naivnica, odrastem, pozabim na moto 'vsi za enega, eden za vse'?«
Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije samozaposlenim namreč odgovarjajo: »Samozaposleni ste tukaj popolnoma izenačeni z drugimi podjetji. Če bi bila zaposlena, vam bi moral delodajalec za prvih 30 delovnih dni izplačati bolniško iz lastnih sredstev. Prav tako, če bi vi imeli zaposlene delavce in bi manjkali zaradi bolezni ali poškodbe. Če pa ste zadržani z dela zaradi krvodajalstva, nege družinskega člana ali spremstva, pa je že prvi dan v breme ZZZS.«
Zdrava podjetja načelno lahko relativno normalno funkcionirajo »brez enega zaposlenega, ki mu jo je življenje zagodlo in še vedno služi, medtem ko one-man-band ali espejevec tega ne more. Ker je sam za vse, ja?! Mogoče bi pa v tem času svoje bolniške morala vsak dan na kako krvodajalsko akcijo? Temu se reče organizacija in jaz je očitno ne obvladam,« ugotavlja blogerka.
Kakšne pa so vaše izkušnje? Delite jih z nami.
