Nedavna družinska tragedija, ki se je zgodila v Celju in v kateri je mož kruto obračunal z ženo, zatem pa si je sodil sam za rešetkami pripora, še vedno odmeva. Tudi zato, ker sta zakonca za seboj pustila tri majhne otroke, ki so zdaj sirote. Začasno skrbništvo nad njimi je prevzel Center za socialno delo (CSD) Šentjur, trenutno pa so nastanjeni pri dedku in babici po mamini strani. Tako bo, dokler CSD ne bo odločil o njihovi usodi, oddal bi jih lahko tudi v posvojitev. Rejnik ali posvojitelj je lahko kateri od sorodnikov, ni pa nujno, prav tako ni nujno, da bodo otroci še naprej odraščali pod isto streho.
Zaznamovani
za vse življenje
Prav otroci so običajno največje žrtve družinskih tragedij, razprtij in neurejenih razmer, ki največkrat privedejo do tega, da je treba zanje poiskati drugi dom. »Zaznamovani so za vse življenje, v duši invalidi in nikoli ne pozabijo, kaj so doživljali kot otroci. Predvsem pa vse življenje iščejo tisto, za kar so bili prikrajšani,« v en glas poudarita rejnici Ivana Žaberl iz Celja in Simona Vodončnik iz Zabukovice pri Žalcu.
Ravno Vodončnikova, ki ji je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti decembra lani podelilo priznanje rejnica leta, je tudi predsednica Društva rejnic celjske regije. »Rejnikom je takšno društvo v veliko oporo, saj lahko izmenjujejo izkušnje, na ta način pa se je tudi lažje soočati s težavami, ki so skupne skoraj vsem, saj gre za otroke, ki so iztrgani iz matičnih družin,« pove Vodončnikova, ki ima za seboj čisto posebno življenjsko zgodbo. Z možem sta se namreč, poleg tega, da sta imela že hčer in sina, pred osmimi leti odločila ponuditi topel dom še dvema dečkoma. Eden je bil novorojenček Anej, ki ga je mama zapustila takoj po porodu, drugi pa takrat osemletni Gregor, fant s posebnimi potrebami.
Za prepoved ni imela srca
Aneja sta lahko po petih letih tudi posvojila, saj se njegova mama ni pojavila. »Otrok je bil ob rojstvu tujec, zato je bilo treba najprej urediti državljanstvo, kar je trajalo celi dve leti. Ker svojcev ni imel, so sprva trdili, da posvojitev ne bo mogoča, češ da je pravno sporna. A po petih letih se je to kar naenkrat dalo rešiti. In smo, na veselje vseh, to tudi izpeljali. Raje vam ne povem, kako sem prva leta trepetala zanj in se bala, da se bo nekega dne na vsem lepem na vratih pojavila njegova prava mama in ga zahtevala nazaj,« pravi Vodončnikova, ki jo Anej vseskozi kliče mama.
Tako jo kliče tudi starejši Gregor, ki je v rejništvu, čeprav centri za socialno delo tega ne priporočajo, ampak svetujejo, naj otroci rejnike kličejo po imenu. Tudi zato, ker imajo biološke starše, s katerimi ohranjajo stike. In ti bi se, če bi rejnice klicali mama, počutili nelagodno. A Vodončnikova pravi, da ni imela srca, da bi Gregorju to prepovedala.
Iščejo, česar
sami nimajo
»Ko me je prvič poklical mama, sem kar obstala in nisem vedela, kako naj reagiram. Če bi mu takrat rekla, da tega ne sme, ker pač nisem njegova prava mama, bi ga verjetno prizadela. To je bil zame zelo čustven trenutek in menim, da se je sam zaradi tega počutil bolj domačega, sprejetega,« razloži Vodončnikova. Ivana Žaberl, ki je bila rejnica leta pred tremi leti, ob tem doda: »Mi se seveda še kako zavedamo, da to niso naši, biološki otroci, zato je vedno dobro čustva pustiti nekoliko ob strani. Sama sem večinoma dobila v rejništvo starejše otroke, ki so že bili do neke mere izoblikovane osebnosti. Vsi, razen enega, ki je to izrecno zavrnil, so ohranjali redne stike s starši ali vsaj enim od njih, kar je prav in sem jih k temu vedno tudi spodbujala.«
Po drugi strani, priznava Žaberlova, so prav ti stiki lahko dvorezen meč. Med tednom imajo namreč otroci v rejništvu neki ustaljeni red, starši, s katerimi se lahko srečajo ob koncih tedna, pa lahko z neprimernim vedenjem med vikendi porušijo vse tisto, kar so rejniki gradili ves teden. Nekateri so zaradi tega tudi zmedeni in potrebujejo čas, da se spet vrnejo v ustaljene tirnice. A, kot še pravita sogovornici, je običajno tako, da tisto, kar seješ, tudi žanješ. »Največ, kar lahko damo tem otrokom, je, da jih imamo radi, saj tudi sami iščejo to, za kar so bili prikrajšani,« še zatrdita sogovornici.
Za sorodnike
postopki hitrejši
Rejništvo je pri nas urejeno z zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih kot posebna oblika varstva otrok, ki potrebujejo oskrbo in vzgojo pri ljudeh, ki niso njihovi starši. Bodoči rejniki morajo najprej pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti in iti skozi poseben postopek, kar včasih traja nekaj časa. Lahko pa se tudi skrajša, če se izkaže, da bi bilo za nekega otroka najbolje, da skrb zanj prevzame kateri od sorodnikov. V takih primerih sorodnikom ni treba skozi vse postopke, ampak jim ministrstvo izda dovoljenje na podlagi njihove vloge pri pristojnem CSD. Vselej pa, poudarjajo na CSD, imajo pri tem v mislih koristi otroka. Za sorodnike se po zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti štejejo otrokovi stari starši, strici, tete ter bratje in sestre. Novela zakona, ki velja od lani, pa dopušča izjemo, da se lahko izda dovoljenje tudi osebi, ki ni otrokov sorodnik, če se izkaže, da je to zanj koristno, pojasnjujejo na ministrstvu.
Starši pogosto
sovražno nastrojeni
»Ko so delavci CSD obveščeni, da je otrok ostal brez enega ali celo obeh staršev, je treba hitro ukrepati,« pravi direktorica celjskega CSD mag. Olga Bezenšek Lalić. Če v otrokovi socialni mreži ni mogoče najti ustreznega skrbnika, ga lahko CSD namesti tudi v rejniško družino. »Tako se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdravo rast in skladen osebnostni razvoj, možnost izobraževanja in čim prejšnjo usposobitev za samostojno življenje in delo,« pravi. Predvsem pa imajo rejniki zelo odgovorno nalogo, saj skrbijo za otroke, ki so v pogostih čustvenih stiskah in s čustvenimi posebnostmi. »Takšnemu otroku je treba v prvi vrsti zagotoviti varnost, mu ponuditi ustrezno podporo in omogočiti strokovno obravnavo. Pomembno je še sodelovanje z matično družino na način, ki mu ne povzroča dodatnih travm,« še pravi in prizna, da je prav ta del njihovega poslanstva v zadnjem času vedno težji. Biološki starši namreč doživljajo rejnike kot tiste, ki so jim otroka odvzeli, in so do njih pogosto tudi sovražno razpoloženi.
Rejniki za svoje delo in potrebe otroka prejemajo rejnino nekaj čez 500 evrov na mesec. »S tem denarjem mu morajo poleg osnovnih potreb zagotavljati tudi udeležbo na različnih prostočasnih aktivnostih in pripomočke za igro in prosti čas, medtem ko je šolska prehrana v celoti subvencionirana, prav tako so oproščeni plačila vrtca,« še pove Bezenšek Lalićeva. Takšnih, ki bi postali rejniki izključno zaradi denarja, na srečo ni, saj se vsi zavedajo odgovornosti. Največji uspeh za rejnika je, da otroci odrastejo v zrele ljudi, ki bodo nekoč sami odgovorni starši, s čimer se slabi vzorci ne bi prenašali iz roda v rod. Nekaterim, ki najdejo ljubeče okolje, to tudi uspe
Pokojnina do polnoletnosti
Otroku, ki je po pokojnem očetu ali mami upravičen do družinske pokojnine, se ta vsak mesec nakazuje na skrbstveno hranilno vlogo. Zbrani denar se lahko uporabi le s pooblastilom CSD in v dogovoru z najbližjimi za posamezne izredne nakupe in plačila, kot so denimo opravljanje vozniškega izpita, nakup kolesa, plačilo maturantskega izleta... Ko postane otrok polnoleten, pa lahko s tako zbranim denarjem prosto razpolaga.
Rejnikom 123 evrov nagrade
Mesečna rejnina, ki zajema oskrbnino in plačilo dela, znaša 529,09 evra oziroma 414,78 evra, če je otrok že polnoleten. Otroci ostajajo v rejništvu najdlje do dopolnjenega 26. leta. Od tega znaša nagrada rejniku za njegovo delo le 123,51 evra, preostalo so priznani materialni stroški v znesku 291,27 evra in otroški dodatek v višini 114,31 evra (za najnižji dohodkovni razred za prvega otroka ob upoštevanju starosti in šolanja). Če so v rejništvu trije otroci, rejnik prejme 1587,27 evra na mesec, če je poklicni, pa mu država primakne še dobrih 300 evrov za plačilo prispevkov za socialno varnost.
