Ko stare lepotice oživijo mesto

Med sprehodom po Piranu pozornemu ne uide, da je v mandraču privezanih le še nekaj lesenih plovil. Na prste ene roke jih lahko preštejemo, saj jih je plastika neusmiljeno izrinila. Pred kratkim pa se je Piran za tri dni vrnil v stare čase, ko so se v njem zibale samo lesene barkače s pisanimi jadri. Sedem jih je z živo obarvanimi velikimi jadri spodbudilo razmišljanje o usodi naše tovrstne navtične dediščine.

Pomorska dediščina kraja

Dva bragoca, dva lanaciona, ena trabakola, ena lancia in en barket so k nam pripluli na pobudo Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran in Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran iz domačega pristanišča v Cesenaticu, znanem letovišču ob obali Romagne, kjer so se strateško odločili, da stari del pristanišča namenijo samo lesenjačam in atraktivnemu muzejskemu ter družabnemu dogajanju okoli njih. Danes so s svojimi slikovito barvitimi jadri celo značilnost mesteca in mu dajejo prepoznavnost.

Tam turističnim obiskovalcem na enem mestu razkrivajo ribiško in pomorsko dediščino kraja, zanje pa skrbijo njihovi lastniki, ki so zato deležni precejšnje pomoči muzeja in občine. Gre skratka za zanimivo povezovanje in sodelovanje lastnikov bark z muzejem, turistično dejavnostjo ter lokalnimi oblastmi, zaradi česar je svetovna organizacija muzejev ICOM muzej v Cesenaticu izbrala kot eno izmed desetih dobrih muzejskih praks v Italiji.

Bodo dobili priveze?

Pobude za to, da bi tudi pred pomorskim muzejem, kjer je že 80 let privezana stara muzejska jadrnica Galeb baletnikov Pina in Pie Mlakar, dobili podoben plavajoči muzej tradicionalnih lesenih plovil, so že stare. Po nekaterih podatkih imamo registriranih še nekaj sto plovil iz lesa. Hitro izginjajo, zato so za njihovo ohranjanje pomembna prizadevanja v zbirki pomorskega muzeja Tradicionalno ladjedelništvo in razvoj vodnih športov, ki je v nekdanjih skladiščih soli Monfort, torej na suhem, še bolj pa entuziazem kakšnih petdeset naših navdušencev, ki na lastne, ne majhne stroške oživljajo, obnavljajo in vzdržujejo nekaj deset starih bark. Združujejo se v Društvu ljubiteljev starih bark Piran, v izolskem društvu starih bark in v Društvu Bracera, ki je v našem edinem še delujočem škveru na Seči. Srečujejo se na vsakoletnih srečanjih oziroma atraktivnih regatah v Piranu in Izoli.

Nenehno opozarjajo na izginjajočo navtično dediščino in tudi na številne težave, ki se vrstijo okoli privezov za pred propadom rešena plovila. Zato je po besedah direktorja pomorskega muzeja Franca Jurija primer plavajočega muzeja v Cesenaticu lahko dobra izkušnja za nas. »Sprožili bomo pobudo in upam, da nam bo uspelo pred muzejem pridobiti dva ali tri priveze za takšne barke, z leti pa še več,« napoveduje Juri. Ob tem se zaveda, da bosta zato potrebna pomoč Občine Piran ter sodelovanje najemnikov tamkajšnjih privezov in seveda tudi vseh, ki delujejo na področju oživljanja tovrstne navtične dediščine.