Ko spijo, imajo glavo pri nas, noge pa na Hrvaškem

MOKRICE – Si predstavljate, da sedite na Hrvaškem, noge pa imate v Sloveniji? Ali da se meddržavno pogovarjate kar brez mobilnega telefona? Pri tem pa s sogovornikom lahko sedite skupaj in dobesedno tako, da se drug drugega dotikate? Ali da si isto kosilo privoščite v dveh različnih državah? Glavno jed v Sloveniji, sladico na Hrvaškem? Če si želite tega zares nenavadnega in nevsakdanjega doživetja, se morate oglasiti v gostilni Kalin na Dolenjskem, le streljaj ali dva ovinka od Mokric proti Hrvaški. Malce več kot 180 let stara gostilna stoji le nekaj deset metrov pred mejnim prehodom Obrežje. In zaradi mesta, kjer ima vrata odprta za obiskovalce, se je glas o njej ponesel daleč naokoli. Zares daleč, kajti slišati ga je vse do Amerike.

Gostišče je namreč zares edinstveno, saj bi mu v svetu prav težko našli par. Ne Kalinovim ne nikomur drugemu doslej kljub raziskovanju namreč ni uspelo najti še katerega, ki bi bilo vsaj podobno. Gostilna namreč leži v dveh državah. In to dobesedno, saj gre uradna meja prav skoznjo. Schengenska meja, ki za zdaj še deli Slovenijo in Hrvaško oziroma uradno določa južno mejo Evropske unije na tem delu Evrope, poslopje deli na dvoje. Zunaj o tem priča mejni kamen, prav tako pa je meja z zeleno barvo začrtana na notranji steni in po tleh gostilne. Če se odločite za prenočišče pod njihovo streho, je tudi to zagotovo edinstveno. Glava in trebuh na primer počivata v Sloveniji, nogi pa moči nabirata na Hrvaškem ali obratno.

Nikoli požgana ali porušena

Ustanovitelj in prvi lastnik pred dvesto leti si zagotovo ni mislil, da bo gostilna nekoč tako posebna. Takrat so bili drugačni časi, razmere in življenjski slog. Tudi tedaj je bilo življenje trdo in v gostilnah je ne glede na slabe ali dobre čase vedno treba biti pridnih rok. Kalinova je že vse od nastanka v družinskih rokah in je prehajala iz roda v rod. O minulih časih poleg ustnega izročila pričajo fotografije in slike, ki krasijo stene gostišča. Gospodar, če mu rečemo tako v žargonu starih časov, je danes Saša Kalin, ki mu pomaga mama Blaženka. Čeprav se po času obstoja ne morejo meriti z nekaterimi drugimi, še starejšimi slovenskimi gostilnami, imajo kljub temu zavidanja vredno življenjsko pot, saj tudi skoraj dvesto let ni mačji kašelj. Zanimivo je, da gostilna v tem času nikoli ni utrpela kakšne večje ali celo usodne nesreče ter škode. V dvesto letih je bilo nekaj vojn, več naravnih katastrof, sprememb oblasti in podobno, menjale so se generacije, a, zanimivo, nikoli ni bila požgana ali porušena. Ustno izročilo pravi tudi, da se ji je uspelo izogniti večjim naravnim katastrofam. Zasluga za to gre med drugim nedvomno sreči in okoliščinam, stoji pa tudi na ravnem in tako rekoč ni nevarnosti plazov, poplavnih rek. Edina nesreča, ki se je spominja Blaženka Kalin, se je zgodila pred 47 leti, prav na dan pred njeno poroko. Zgorel je zgornji del gospodarskega poslopja, kar pa ni povzročilo posebno velike škode, saj jim ga je uspelo pravočasno pogasiti. In očitno je bil, kot se malce pošali, dober znak za nevesto in ženina Josipa, saj sta imela lep zakon. Kljub temu je bilo treba vsa leta pridno delati, da se je gostilna obdržala. Njena nenavadna in nevsakdanja značilnost, njena mejna razpolovljenost, je glas o njej ponesla na vse strani. Ne le v obe državi, v katerih leži, temveč tudi v tujino. O njej so namreč poročali že v svetovnih medijih, kot so revija Times, ameriška TV-hiša CNN in drugi.

Katastrski vpis v Sloveniji

Čeprav privablja radovedneže z vseh koncev, njena posebnost za posel ni bila vedno koristna. Klasična gostilna, ki se je specializirala za jedi iz divjačine, je namreč zaradi meje čutila tudi posledice. Na majhnem mejnem prehodu Obrežje je včasih gneča, zaradi katere je treba čakati, zato se marsikdo premisli in obrne. Kljub temu lastniki nikoli niso razmišljali o vložitvi uradne zahteve za prestavitev meje. Ker se pozna tudi slabo splošno stanje, upajo na izboljšanje s polnopravnim članstvom Hrvaške v Uniji. Sedanjo mejo bodo v gostilni vsekakor ohranili kot zgodovinsko zanimivost in posebnost. Glede na to, da je ta zares posebna v pravem pomenu besede, preseneča, da te njene posebnosti intenzivneje nikoli niso izkoristili v ponudbene in turistične namene tudi na občinskih ravneh.

Pri tako nenavadnem pojavu gredo z roko v roki tako zapleti kot tudi smešne prigode. Gostilno bi bilo zaradi njene značilnosti na primer mogoče razumeti kot morebitni raj za kadilce. V njej sicer glede kajenja veljajo slovenski zakoni, a je vendarle zanimivo, v kakšni situaciji se znajdejo gostje. Jedilnica, denimo, je eden od prostorov, ki jih na dvoje deli schengenska meja. Tako na slovenski strani ne smete kaditi, na hrvaški pa bi morda lahko. Pa za to v tem primeru ne bi bilo treba nič drugega, kot da se prestavite na drugo stran mize! Na Hrvaškem namreč kadilskega zakona nimajo in kajenje v javnih prostorih ni prepovedano. A za celotno gostilno velja slovenska zakonodaja, zaradi česar bi le težko nekaznovano puhali dim čez črto ali celo izzivali inšpektorje. Če gre v teh primerih za šaljive in iznajdljive stvari, pa bi se zaradi te iste meje lahko precej zapletlo in zavleklo pri veliko resnejših in nujnejših. Težko si je namreč zamisliti, kaj vse lahko glede na to, da gostilna stoji v dveh državah, povzroči pridobivanje različnih dovoljenj, soglasij, vlog in podobno. Upoštevajoč, da se zaradi čakanja in narave postopkov jezimo že pri najbolj vsakdanjih in preprostih stvareh, ne gre niti pomisliti, kaj pomeni za isto stvar urejanje v dveh različnih državah! A Kalinovim je tukaj prihranjenih precej slabe volje in nepotrebnih poti. Čeprav se gostilna razteza na dveh državah, je katastrsko v celoti vpisana v Sloveniji. Tako vsa potrdila, dovoljenja, vloge in druge stvari v zvezi z njo urejajo le na slovenskih službah in organih, velja pa tudi za del hiše na Hrvaškem. To bo vsekakor olajšava tudi pri uresničevanju načrtov, ki jih ima družina za gostišče.