VELENJE – Po naključju ali pa ne imajo Velenjčani bržčas najzajetnejšo statistiko reševanja ujetih iz dvigal v stanovanjskih in poslovnih zgradbah. V prvi polovici tega leta so pripadniki Prostovoljnega gasilskega društva Velenje opravili že 22 intervencij, pri katerih je sodelovalo 83 mož. Lani so jih našteli kar 54; da bi ujete čim hitreje spravili iz dvigal, se je 2014. trudilo 184 gasilcev. Ob vsakem posredovanju v povprečju rešijo dve osebi, kar pomeni, da so letos in lani iz dvigal izvlekli 150 ljudi.
Ko reševalcev ni doma
Tako veliko rešenih je morda tudi posledica dokaj dobro urejenega sistema reševanja in dosledne statistike, s čimer se v številnih drugih, primerljivih občinah najbrž ne morejo pohvaliti. »Pristop k zagotavljanju zahtev po pravilniku je trajal kar nekaj let. Sprva so bili za reševanje iz dvigal zadolženi kar predstavniki stanovalcev, kar ni bilo dobro, saj niso bili vselej prisotni, porajalo se je tudi vprašanje njihove strokovne usposobljenosti. Zatem so poskusili s pooblaščenimi serviserji, a imajo ti veliko dela, zato so pogosto prišli pozno. Zakonsko opredeljen odzivni čas je dve uri, kar pa je po naših izkušnjah daleč preveč. Gasilci zagotavljamo 24-urno dežurstvo in na kraj dogodka pridemo v treh do petih minutah po prejemu obvestila,« pove Boris Brinovšek, vodja 12-članskega poklicnega jedra pri PGD Velenje.
Tičati v pokvarjenem dvigalu, kjer se po možnosti gnete toliko ljudi, kolikor je nosilnost naprave, najbrž ni prijetno, še posebno ko začne primanjkovati svežega zraka. »Odziv ujetih je različen. Po navadi ni slabe volje, panike ali nervoze, saj vsakdo potrpi tistih nekaj minut do našega prihoda. Spominjam pa se posredovanja pred leti, ko še ni bilo mobilnikov, v dvigalu za štiri pa je ob treh moških pozno ponoči obtičala tudi nosečnica. Udarjali so po vratih, razbili steklo in po dvajsetih minutah jih je končno slišal stanovalec ter poklical pomoč. Ko smo prispeli, je bilo vse krvavo in pobruhano, samo porod bi nam še manjkal. Zato pravim, da je v dvigalih smiselno imeti povezavo prek modema do klicnega centra za takojšnji odziv reševalcev,« poudarja Brinovšek.
Računa ne bodo izstavili
V Velenju imajo prek upravnikov večstanovanjskih stavb pogodbeno povezavo z gasilsko službo urejeno v 44 objektih z vsaj enim dvigalom. Velenjski gasilci so lani v povprečju posredovali vsaj enkrat v vsaki zgradbi, letos pa je na vrsto prišla že vsaka druga. So razlog stare naprave, slabo vzdrževanje ali je to nemara rezultat namernega početja nekaterih stanovalcev? »Težko bi ocenjeval. So objekti, kjer ni zlorab. Dvigala se ne kvarijo toliko zaradi preobremenjenosti, temveč ker zatajijo končna stikala in kabina obtiči prenizko ali previsoko. V nekaterih primerih bi lahko govorili o dotrajanosti ali pomanjkljivem vzdrževanju, toda vemo, da le redki najdejo denar za prenovo naprav ter nakup novih kabin in sistemov. So pa predpisani letni periodični pregledi dvigal.«
Za povezavo z gasilsko službo v PGD Velenje zaračunajo vsega 15 evrov neto mesečnega pavšala na dvigalo. Posredovanj sicer ne bi zaračunavali, vendar se bojijo zlorab in prevelikega števila napak, kar gasilcem povzroči stroške, saj morajo na teren. Tudi če zgradba nima sklenjene pogodbe, se bodo seveda odzvali klicu na pomoč in ne bodo izstavili računa, bodo pa upravitelja opozorili, naj čim prej uredi, da bo objekt povezan z dežurnim centrom, da bi zagotovili pravočasno odzivnost. »Na intervencijo gresta vedno vsaj dva gasilca. Eden vzpostavi stik z ujetimi v kabini, drugi v strojnici izklopi elektriko. Komunicirata po UKV-povezavi, dvigalo pa ročno spustita točno na postaji. Izpišemo zapisnik z imeni rešenih oseb in preostalimi podrobnostmi ter obvestimo pogodbenega vzdrževalca. Dvigalo do odprave napake ostane izključeno, znova ga zažene vzdrževalec.«
Kdo me bo rešil?
»Etažnim lastnikom, ki dvigala uporabljajo vsakodnevno, se njihovo delovanje zdi samoumevno. A ko se zgodi neljubi dogodek, nenačrtovana ustavitev ali okvara, se začnejo pojavljati vprašanja: kaj zdaj, kdo me bo rešil, kako ravnati, ali imamo govorno napravo? To so prelomni trenutki posameznikov v razmišljanju, zato moramo etažni lastniki poznati svoje dolžnosti, ne samo pravice. Ena od zadolžitev upravnika so tudi tehnično-strokovne naloge, kar pomeni, da mora etažne lastnike seznaniti o dolžnostih glede uporabe in vzdrževanja dvigal ter jih usmeriti v organizacijo. Pravilnik o varnosti dvigal iz leta 2007 govori o reševanju oseb, ujetih v dvigalih. Lastniki obstoječih dvigal morajo sprejeti in uskladiti sklepe glede zahtev tega pravilnika. Ta v 21. členu opredeljuje odgovornost lastnika za varno uporabo, vzdrževanje in delovanje dvigala. Tega se mora uporabljati in vzdrževati v skladu z navodili monterja ali vzdrževalca. Alarmni sistem v njem mora imeti možnost vzpostavitve stalne dvosmerne govorne povezave z mestom za reševanje ljudi iz dvigala. Reševalec je lahko usposobljena pravna ali fizična oseba, ki v imenu lastnika skrbi za reševanje ujetih. Za to ni treba imeti sklenjene pogodbe s pravno osebo ali službo za reševanje, ampak mora biti vzpostavljen sistem za reševanje iz dvigala v skladu z zahtevami (maksimalni čas je dve uri od ustavitve dvigala),« v pojasnilu navaja Damijan Smonkar, predsednik Društva etažnih lastnikov Velenje. Dopušča možnost, da so glavni vzroki okvar dvigal v zastarelih napravah in tehniki, ponekod tudi v pomanjkljivem vzdrževanju in da v Velenju na lokalni ravni ni velike izbire pri vzdrževanju in izvajanju popravil dvigal, zato takšno stanje lahko pelje tudi v smer monopola.
