Ko sekuranc priskoči na pomoč

Ravnine skorajda ni, saj si grički sledijo drug za drugim in z njih zrejo prijazne domačije. Zemlja je težka ilovica, ki za poljedelstvo ni najprimernejša, zato pa se vaščani ukvarjajo z živinorejo in sadjarstvom. Velika večina jih je odvisna od dela v bližnjem Kamniku, v zadnjem času se pojavlja vse več obrtnikov. Veliko bolj kot same Tunjice je znana baročna cerkev sv. Ane, zgrajena pred več kot 200 leti. Na robu vasi je naravni zdravilni gaj, ki se imenuje Holistični center zdravja. V okolici so bogata najdišča fosilov, ki so vas z nekaterimi zanimivimi najdbami postavila na svetovni geološki zemljevid.

Janez Vrhovnik iz Tunjic, Zoklarjev oče (1837–1922), je bil znamenit tesar in krovec. Svoje delo je uspešno opravljal v domačih krajih, a ga je pot zanesla tudi na tuje. Tako je na Tirolskem, kjer se je večkrat mudil, izvedel in v domači vasi pripovedoval, kako imajo tam urejeno vaščani, če koga prizadene naravna nesreča.

Starejši možje v vasi so se dogovorili, da tudi v Tunjicah uredijo tako in ustanovijo društvo skupne pomoči, po domače sekuranc. Prav tako so ga tudi poimenovali. Sprejeli so pravila skupne pomoči o nesrečah pri poslopjih in goveji živini tunjiških faranov in jih podpisali 19. julija 1897. Cesarsko-kraljevo predsedništvo je v Ljubljani 13. februarja 1898 potrdilo, da je to društvo pravno veljavno ustanovljeno. Podpisnik je bil cesarsko-kraljevi deželni predsednik Hein.

Iz pravil lahko razberemo, da je društvo imelo namen, da si člani pomagajo v nesreči, ki nastane zaradi požara, viharja, povodnji ali plazu. Dokler društvena blagajna nima denarja, si pomagajo tako, da dovažajo stavbni material, ali z ročnim delom. Predvsem zato, da zaradi naravnih nesreč član ne bi zabredel v dolgove. Pri goveji živini ima pravico do odškodnine samo, če je govedo ubila strela.

V pravilih preberemo, da so poleg pravih udov člani lahko tudi častni udje, ki so se v prid društvu posebno trudili in storili veliko koristnega, bodisi s prispevkom ali z delom. Za to lahko prejmejo častno diplomo. Podporni udje so tisti, ki vsako leto v blagajno vplačajo najmanj dva goldinarja, ne da bi zato imeli kakšne materialne pravice. Pravi udje, člani, morajo vplačati pristopnino v znesku enega goldinarja, morajo biti tunjiški farani ter imeti kakšno poslopje v tunjiški fari in se podrediti pravilom društva. Vsak član mora, če opazi, da preti nesreča njemu ali komu drugemu, pomagati, da jo takoj odvrne. Če pa tega ne more storiti, je dolžan to sporočiti društvu, ki stori vse potrebno. Prav tako je vsak član dolžan sporočiti društvu, če zazna, da je kdo sam sebi ali drugemu povzročil nesrečo. Društvo mora potem to javiti oblastem.

Prave člane so razdelili na štiri razrede, in sicer po cenitvi posameznih stavb, kar so opravili trije cenilci, ki jih je izvolil občni zbor. Priporočljivo je bilo, kot je pisalo v pravilih, da so »cenilci rokodelci, ki znajo oceniti, koliko stroškov nastane pri izgradnji poškodovanih ali uničenih stavb«.

Dogovorili so se, da se vplačila izvajajo vsakih šest mesecev: »Vsak član ima vplačevalno knjižico, v katero se beležijo vplačane vsote. Gotovino se mora naložiti tako, da bo plodonosna, le znesek 50 goldinarjev mora imeti blagajnik vedno na razpolago. Denar sme društvo posojati, vendar le v primeru, da se kredit zavaruje s porokom.«

Društvo namerava kupiti gasilno orodje, ki se razdeli na primerne kraje v fari v hrambo, so med drugim načrtovali v tunjiškem sekurancu. Če se društvo razdruži oziroma ukine, se polovica čistega premoženja dodeli župnijskemu uradu in druga polovica občinskemu uradu v Tunjicah.

To društvo se je ohranilo vse do današnjih dni, čeprav formalnopravno ne obstaja več že od začetka druge svetovne vojne. Natanko 120 let je minilo od ustanovitve, a ob naravnih in drugih nesrečah Tunjičani še vedno radi in hitro pomagajo; tako so krajani še danes na svoj način vključeni v sekuranc. Društvo je najstarejše v fari in združuje vse njene farane. Zaradi dolgoletnega delovanja so se vaščani pred leti odločili, da ustanovni dan društva, 19. julij, vsako leto proslavijo kot krajevni praznik Tunjic.