Politična jesen bo vroča, televizijska pa temna. V petek, ko smo si hladili živce po košarkarskem triumfu nad veliko Španijo, smo slovenski ljubitelji športa, ki ljubezen do športa izražamo pred zasloni, nadaljevali kvalifikacijske boje za svetovno prvenstvo v Braziliji. Varovanci Srečka Katanca po Kamplovem čudežu v Stožicah niso utonili v rdečem morju. Ker pa je bilo na trenutke mučno gledati strelske vaje Albancev na gol našega talca, Samirja Handanoviča, si je marsikdo zaželel videti pravo, balkansko vojno: v Beogradu so se tolkli Srbi in Hrvati. Ampak, brcali, pardon, preklapljali smo v temo. Na programu hrvaške in srbske televizije so bili vsi fuzbalerji črni.
Klic na brezplačno številko kabelskega operaterja je požrl deset minut življenja – toliko časa se je bilo treba živcirati v čakalni vrsti. Prijazni telefonist se je opravičil, češ, ja, ste navalili, ampak v temo so nas pahnili Hrvati in Srbi. Takoj zatem pa povabilo na računalnik: tam se lahko brezplačno registrirate in spremljate prenos. Hvala, kako velikodušno!
No, resnica se skriva zgolj en telefonski klic daleč, na hrvaški televiziji. Slovenskemu (ne)gledalcu pojasnijo, da nimajo nikakršnega interesa zatemnjevati svojih programov, nasprotno, radi vidijo, če se vidijo tudi čez mejo. Ker pa niso lastniki nekaterih oddaj in prenosov, vsake toliko na prošnjo slovenskih kabelskih operaterjev tem istim operaterjem pošljejo pismo, kjer spomnijo, da ima HRT za določene oddaje pravice samo do meje. Operaterji potem svoji čredi ovac to predstavijo skoraj kot ultimat Hrvatov, prenos izklopijo in nas iz teme priliznjeno vodijo za računalnik.
Perverzno je dejstvo, da to stori operater, ki je stranki nekoč prodal paket programov, zdaj pa mu ob posebnih priložnostih – le koliko jih še bo to jesen?! – zatemni redno ponudbo in ponudi nekakšen podpaketek. Poteza je najbrž vredna obravnave na kaki zvezi potrošnikov, meni hrvaški strokovnjak. No, vsekakor je dilerska: diler robo sprva daje zastonj ali poceni, ko odjemalca navleče, pa kasira.
