Ko se je zbudil iz kome: Fant, nikoli več ne boš hodil

CELJE – Devetega maja bo minilo 35 let od nesreče, ki je Janeza Hudeja zaznamovala za vse življenje. »S kolegi smo se odločili, da bomo malo žurali in imeli turnejo od gostilne do gostilne po Koroški. Pred tem sem bratu iz garaže sunil njegov motor, čeprav sem imel svojega in mu tega niti nisem povedal. Ker je imel čelado v svoji sobi, pa sem si pri prijatelju izposodil kar navadno kapo. Ko nas je v zadnji gostilni že ujela noč, se mi ni zdelo, da sem močno pijan, zagotovo pa je bilo alkohola toliko, da je pamet že odpovedala,« danes pripoveduje Janez Hudej. »Ko smo startali, sem opazil, da mi luč ne sveti dobro, zato smo se dogovorili, da bosta dva kolega vozila za menoj, jaz pa pred njima. Dveh ovinkov, ki sem jih zvozil, se še spomnim, potem me je zagrnila tema,« nadaljuje Janez, ki so mu kolegi šele pozneje povedali, da je peljal tako hitro, da jim je pobegnil in mu niso mogli več slediti.

V bolnišnici šele po 14 urah

»Zaradi prevelike hitrosti in slabe luči sem na eni od gozdnih cest zapeljal preveč desno in v nekaj trčil, verjetno štor, potem pa z motorjem zdrsnil pod cesto in tam obležal. To se je zgodilo okoli 21. ure. Našli pa so me šele naslednji dan, ko so gozdni delavci prišli na delo. Eden, ki me je po naključju poznal, je opazil, da je ob cesti nekaj pomendrano, in takoj pomislil, da nekaj ni v redu. Ko je pogledal pod cesto, je zagledal motor in pod njim mene. Poklical je reševalce po UKV-zvezi, saj takrat še ni bilo telefonov, kaj šele mobitelov. In tako sem šele 14 ur po nesreči pristal v bolnišnici,« pripoveduje Janez, ki se nadaljnjih tednov ne spominja.

»Ko sem se začel prebujati iz kome, sem imel občutek, kot da je moje telo iz kamna, saj nisem čutil ničesar. Prve besede, ki se jih spomnim, so bile besede lečečega zdravnika: 'Fant, nikoli več ne boš hodil!'« A Janez pravi, da to takrat sploh ni bil šok, ker sploh ni vedel, kaj to pomeni. Mislil je, da ima nekaj zlomov, a ko se bodo ti zacelili, bo v redu. Tri mesece je ostal na zdravljenju v bolnišnici, saj je imel na nogi tudi močno opeklino zaradi izpušne cevi. Vmes pa so ga počasi informirali o zdravstvenem stanju. »Ko sem šel na prvo rehabilitacijo, pa sem jih sam malo presenetil, ko sem jih kar vprašal, kdaj bom dobil nov voziček,« spomine obuja Janez, ki se je takrat že zavedal, da nikoli več v življenju ne bo hodil.

»Potem pa me je obiskal kolega, tudi paraplegik, ki je to postal po padcu z drevesa in se je kljub temu veliko ukvarjal s športom. Ta mi je pripovedoval, kako kljub vsemu vozi avto, trenira to in ono, in mi odprl oči, da ni konec sveta, če si paraplegik,« pravi Janez, ki je danes predsednik Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske s sedežem v Celju in 136 člani. Od teh je kar polovica paraplegikov, 20 pa tetraplegikov. A če se je nekoč večina poškodovala v prometnih nesrečah, je danes več tistih, ki postanejo invalidi po padcu z drevesa. Pred osmimi leti so si v društvu zamislili, da bi lahko veliko prispevali k večji varnosti v prometu. Akcijo, ki so jo zasnovali, so poimenovali Še vedno vozim, vendar ne hodim in od leta 2008 do danes so obiskali že skoraj vse slovenske šole, kjer mlade s pripovedovanjem o tem, kaj se jim je zgodilo, naravnost šokirajo.

Mladi odprtih ust

»Naše zgodbe so si podobne v tem, da imamo vsi nepopravljive posledice. A vsak ima svojo zgodbo, ki jo pove tako doživeto, da mladi ostanejo dostikrat odprtih ust, v učilnicah pa vlada popolna tišina, tako se jih to dotakne,« pravi Janez Hudej. Tako želijo mlade predvsem odvrniti od uživanja alkohola, kadar ti sedajo na motor ali za volan, ter jih učijo večje strpnosti in previdnosti v prometu. Samo lani je njihovim zgodbam po slovenskih šolah prisluhnilo osem tisoč mladih. Zato so bili toliko bolj razočarani, ko so se januarja letos prijavili na javni razpis za sofinanciranje programov socialnega varstva na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pri tem pa je socialna zbornica, ki je prispevala svoje mnenje, njihove metode ocenila kot uspešne v manjši meri.

»Nihče od njih nas ni obiskal in se osebno prepričal, kaj počnemo,« je razočaran Janez Hudej. A na socialni zbornici pravijo, da to ne drži. »Ravno nasprotno. Mi smo omenjenemu društvu izdali pozitivno strokovno mnenje, kar pomeni, da program podpiramo. Izdelano strokovno mnenje zbornice vsebuje le obrazložitev dejstev, ki so predmet strokovnega vrednotenja pripravljenega programa na podlagi razpisanih meril. V mnenju so bili metode dela in cilji ocenjeni v manjši meri, kar pa je le eno od meril za ocenjevanje. Ocena je bila torej sprejeta na podlagi celotne predložene razpisne prijaviteljeve dokumentacije. Vendar pa z izdajo pozitivnega mnenja podpiramo program omenjenega društva, ki je v slovenskem prostoru vsekakor potreben in spada med temeljne pridobitve družbe za boljšo integracijo gibalno oviranih oseb v socialno okolje,« so pojasnili na zbornici.