LJUBLJANA – Pred 80 leti, 26. januarja 1932, se je mami Antoniji (z dekliškim priimkom Kobal) in očetu Alojziju rodil Pavel Zidar. Bili so trije, pravzaprav štirje otroci, je pojasnil: »Jaz sem eden od dvojčkov, brat Peter je umrl 14 dni po rojstvu. Vse življenje ga pogrešam, nekako ga nosim v sebi, zato sem vedno moral imeti ob sebi dobrega prijatelja.«
Zlata lobanja
Stanovali so na Jegličevi 15. Osvoboditelji so ulico preimenovali v Njegoševo. Slovenski škof Anton Bonaventura Jeglič ni smel obdržati ulice, je pa rdeča mestna oblast v revolucionarnem zanosu in pomanjkljivi razgledanosti spregledala, da je bil tudi črnogorski vladika Njegoš cerkveni dostojanstvenik, kot Jeglič.
Komaj 4-letnemu Pavlu je umrla mama, odtlej je oče, kovaški mojster, sam skrbel za otroke. Pavlova prva razredničarka na Ledini je bila Mejakova. Med italijansko okupacijo si je najbolj zapomnil izraz tutto rotto – vse razbito.
Leta 1943 je šel k birmi: »Za birmanskega botra sem imel Leopolda Zupančiča, na drugi strani kolodvora je imel gramozno jamo. Še zdajšnja stanovanjska soseska se po njem imenuje Zupančičeva jama. Ta gospod je našega očeta vzel v službo, da mu je koval konje in popravljal vozove. Zupančič je imel na marostu jahalne konje, ovce, lovske pse. Pa veliko domačih golobov. Jedel jih je zaradi diete. Ko si je zaželel goloba, da mu ga kuharica pripravi v rižoti, je kar v pisarni odprl okno, pomeril s puško v goloba na strehi in bum! V pisarni je imel stojalo z lovskimi puškami, da si jih je lahko izbiral. Tudi nas otroke je Zupančič vedno obdaroval za Miklavža in za božič.«
| Prebarvano sidro Pri Simexu so Pavlu ponudili, da bi po službi zdrgnil rjaveče sidro v Zvezdi in ga prelakiral: »Na železu so se še v morju nabrale plasti rje. Vse sem moral obtolči, vsak člen verige posebej. Nato sem ga prebarval s kakovostnim, najbrž uvoženim lakom. Začel sem 28. avgusta 1975, v spačku sem vsako popoldne, vsaj mesec je trajalo, pripeljal zložljivo lestev, pločevinke z laki in razredčila v steklenicah.« Pavel ni zadovoljen s tem, kako so pred dvema letoma ponovno prelakirali sidro: »Ta bolj sivkasta barva je manj odporna proti kislemu dežju in drugim negativnim vplivom.« |
Končal pa je žalostno: »Na glavi je imel najmanj 15 cm veliko brazgotino. Ranjen naj bi bil v prvi svetovni vojni, govorilo se je, da ima zlato lobanjo, ploščico namesto poškodovane kosti. Živel je sam, ni bil poročen, brez otrok. Po vojni se je v strahu, da ga bodo kot kapitalista zaprli, ustrelil z majhno damsko pištolo. Ko sem to slišal, sem šel pogledat v njegovo stanovanje. Med okvirom vrat v kopalnico je sedel, že mrtev. Pozneje sem slišal, da so mu grob na Žalah kmalu prekopali, da so ukradli zlato lobanjo.«
Meh se je pretrgal
Pavel je po srednji tehniški na Aškerčevi vpisal strojno fakulteto, a mu je za študij zmanjkalo časa: »Doma v delavnici sem moral veliko delati. Pa glasba, igral sem klavirsko harmoniko v narodni restavraciji v Slonu, spodaj v kleti, pa po salonih. Sodeloval sem tudi z Beneškimi fanti na plesih v glavni Unionski dvorani. Nekoč, ko je bilo navdušenje na višku, se mi je harmonika prelomila na dva kosa. Meh se mi je pretrgal. V trenutku so plesalci onemeli, k meni je pritekel šef. Peljali so me domov po drugo harmoniko in nadaljevali smo veseli večer.«
Po pripravništvu v Litostroju se je kot samostojni konstruktor avtobusov zaposlil v Karoseriji, poznejši Avtomontaži. Odšel je delat v Nemčijo, a se po treh letih vrnil. Kot vodja investicij se je zaposlil v tovarni optičnih izdelkov Vega. Zatem je zastopal tuja podjetja v Tehnounionu, nato je delal v Cosmosovem konsignacijskem skladišču. Leta 1977 je prišel v Simex v Igriški ulici, ki je bil poslovna enota Splošne plovbe Piran: »Kot referent za konsignacije sem veliko potoval po Jugoslaviji. Tako sva z nekim nemškim tovarnarjem 26. januarja 1972 prispela v zagrebški hotel International. Pri prijavi na recepciji so naju še povabili na tiskovno konferenco ameriških astronavtov posadke Apolla 15, če želiva. Poveljnik David Scott s sopilotoma Alfredom Wardnom in Jamesom Irwinom so bili četrta človeška posadka, ki se je pol leta prej spustila na Lunino površino. Scott in Irwin sta nabrala 80 kilogramov luninega prahu in kamnov. Seveda sva šla na predstavitev, po njej pa sem stopil k astronavtom in jih zaprosil za avtograme. Vsi trije so se mi podpisali kar na prvo stran tiskovnega gradiva, še zdaj ga hranim.«
| Skrivnost deževne noči Iz zbornika ob dvajsetletnici Splošne plovbe izvemo, da sta admiralitetno sidro, ki tehta nekaj več kot pet ton in je ostalo po razrezu neke ladje, iz Pulja na tovornjaku prepeljala Jože Levar in Albin Štrukelj. Ko je na poti zadelo ob železniški nadvoz, je poškodovalo vozilo in zdrsnilo na tla. Z varilnimi aparati so odrezali vrhnji del in ga v dveh kosih naložili na nov tovornjak. Na cilju so oba dela spet zavarili, s postavljanjem v deževni noči pa pritegnili pozornost miličnikov: »Spraševali so delavce, po čigavem naročilu postavljajo sidro, ti pa niso vedeli drugega, kot da je direktor Splošne plovbe naročil, da mora sidro do jutra stati, pa naj se zgodi karkoli. Na srečo so popustili miličniki. V zgodnjih jutranjih urah, ko je še vedno deževalo, gostišča pa so bila zaprta in se ni dalo na uspešen podvig spiti niti kapljice, je bil spomenik, sidro, postavljen. Ob robu podstavka so bili pritrjeni drogovi z zastavami Splošne plovbe in republiškimi zastavami. Dne 22. oktobra 1955, leto dni po ustanovitvi podjetja, je sidro opominjalo mimoidoče, da smo se na slovenski obali dokončno zasidrali.« |
