Ko še hudič odpove, pomaga santonego

Ob jugozahodnih obronkih Šavrinskega gričevja, kjer se morje tako severno kakor južno od Pirana globoko zajeda v kopno ter oblikuje Strunjanski in Piranski zaliv, so že pred mnogo stoletji nastale ugodne razmere za soline. Sečoveljske soline so še danes morski zdravilni gaj in raj, čeprav je seveda pridobivanje soli na prvem mestu. Če jih boste obiskali, boste občutili prijetno doživetje, ki ga ustvarjajo sonce, veter in morski zrak.

Že nekoč so vedeli, da imajo prav poseben pomen za naše zdravje. 
»V solinah je veljalo, da so si v bolezni pomagali med seboj,« pravi Miroslav Pahor, soavtor knjige Stare piranske soline, ki je izšla leta 1963 in v kateri pripoveduje prav posebno zgodbo o solinah, ki so takrat še delovale. »Bolezen je bila v solinah redek pojav. So zdrav kraj, pravzaprav naravno zdravilišče, kajti ljudje niso dobili revmatizma ali kakšnih drugih bolečin v nogah. Vendar je bilo treba zdraviti vsaj otroke. Med otroki in odraslimi je bila razširjena glistavost. Za zdravljenje so na nasipih ob solnih fondih nabirali rastlino, ki so jo prebivalci solin poznali pod imenom santonego in je vrsta pelina. Lokalni pregovor pravi, da bolezen, ki je ne ozdravi niti hudič, ozdravi santonego. Santonegov je več vrst, zato so morali poznati pravega. Nabrali in posušili so ga za zimo, lahko pa so kuhali tudi svežega.«

Za mnogo bolezni so uporabljali pijavke. Onkraj potoka Sv. Oderika, nasproti kanala Sanguetera, je bil zamočvirjen kraj. Ob njem so si gospodje Gabrielli sezidali vilo ter v močvirju in ob izvirih gojili pijavke – sanguete. V delu Fontanigge je kanalu Sanguetera ostalo to ime kot spomin na gojenje pijavk. Družina Gabrielli jih je prodajala v lekarne in tudi neposredno ljudem, ki so jih potrebovali. Bile so priznano zdravilo, predvsem za ženske. Uporabljale so jih za krčne žile, to je za vnetje žil, predvsem na nogah.

V solinah so vsi hodili bosi. Nog si čez dan niso umivali, saj slano in toplo dno razje kožo, sladka voda pa zmehča podplate. Podplate so zato negovali s kisom. K zdravniku zaradi nog niso šli, kajti ko se je koža utrdila, je bilo dobro za vse poletje.

Solinarji so se naučili živeti v solinah. »Mnogi so bili prineseni v soline še kot dojenčki,« je zapisal Miroslav Pahor. »Matere so jim pripravile zibelko v nečkah (lesenih posodah za mesenje testa, op. ur.). Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da se je kateri v solinah rodil, kar dokazujejo knjige rojstev v župnijskem arhivu. V takih primerih so poklicali babico iz Pirana ali kako drugo veščo žensko, običajno pa so ženske rodile doma. Ko je prihajal čas poroda, je šla nosečnica v barko. Mož ali kak drug močnejši član družine je z njo odveslal in jo odpeljal na dom v Piran. Tam je poklical piransko babico, ki je poskrbela za vse.«

Zdravilnih lastnosti so se pred leti začeli zavedati tudi na območju sečoveljskih solin. Konec maja 2013 je podjetje Soline ob kanalu Lera na robu sečoveljskih solnih polj po večletnih prizadevanjih odprlo center Thalasso spa Lepa Vida ali krajše Terme Lepa Vida.

V centru Thalasso spa Lepa Vida v blagem zavetrju solnih polj ponujajo darove morja, ki krepčilno delujejo na telo, v organizmu vzpostavljajo ravnovesje, mu vračajo energijo ter hranijo in obnavljajo kožo. Na voljo so načini zdravljenja z naravnimi izdelki, pridobljenimi v sečoveljskih solinah. Solinsko blato in slanica – matična voda, sol ter morska voda so najpomembnejši dejavniki talasoterapije v solinah.