Ko potuje meč, ni več pomembna moč

LJUBLJANA – Uau, uau, uau, uuuu, uuuu, smo zaslišali globoke in strastne krike, ki so se pojavljali v disharmoničnih intervalih, ki so po svoje spominjali na gango, obliko večglasnega petja, značilnega za območja Vojne krajine, ampak ne: to še zdaleč ni bila ganga … Kar smo slišali, se imenuje kiai: to je krik, ki se izvaja pri slehernem udarcu in s katerim želi kendoist razgaliti svojega duha, ga še dodatno okrepiti, enost energije, meča in telesa je pri kendu tako ali tako bistvena.

Ne, resnično nismo vedeli, da tudi v naših krajih bivajo samuraji! Krepko smo se zmotili. Peter, Matevž, Aljoša, Roza, Janko, Ajda, Polona, Hokari, Martina, Boštjan, Tatjana, Tanja, Grega ter njihov sensei (učitelj) Harada so se le malo pred tem iz povsem preprostih ljudi prelevili v neustrašne bojevnike, pravzaprav jih je do tega ločilo le dvoje: bogu (oprema) in doju (prostor za vadbo).

Nase so poveznili čelado, si nadeli rokavice, prsno-trebušni oklep, zaščito za pas in mednožje, vse skupaj pa prekrili s tradicionalnim samurajskim kimonom. Že na prvi pogled so bili videti naravnost zastrašujoče.

In ko so z vso spoštljivostjo stopili na parket Biotehniškega izobraževalnega centra, se je začela predstava: čutiti je bilo toliko tradicije in japonske folklore, da smo v mislih odpotovali daleč v preteklost … V obdobje Heian (794–1185), ko je cesarski dvor v Kjotu poskrbel za kulturni razcvet. Ko so se princi in dvorjani večino časa ukvarjali z umetnostjo in kulturo, na državo pa preprosto pozabili. Kar pa je že leta 935 izkoristil veleposestnik Masakado iz družine Taira, nasilno povečal svoj teritorij in sebe oklical za cesarja.

Brez smrtnih žrtev

Upor, imenovan Tengyo, je bil potem zadušen šele po petih letih, Masakado pa ubit. Takrat se je cesar obrnil po pomoč k bojevniškim klanom in zanetil – stoletja državljanskih vojn. Vse do Tokugave, ki je v 17. stoletju vendarle vzpostavil enotno vladavino, odpravil vojaške spopade, samuraje, ki so skozi obdobja spopadov do popolnosti razvili različne tehnike in načine bojevanja, pa s krvavih bojišč preselil v recimo temu – krožke (rju). Tam so se jedra nakopičenega in tudi skrivnostnega znanja razvila v različne sisteme borilnih veščin.

Željo po samozaščiti (bujutsu) je zamenjala želja po samoizpopolnjevanju (budo). Ideogram jutsu (umetnost, veščina, tehnika) je nadomestil – do (pot). Zahodnjaki tega sicer (še) ne razumemo najbolje, v japonski kulturi pa do že dolgo pomeni človekovo željo po gojenju zavesti, ki bi ga s pomočjo ukvarjanja z disciplinami – povzdignile na višjo raven.

Klasični budo se je prvič pojavil s preoblikovanjem kenjutsuja v kendo, poduhovljeno disciplino, namenjeno izboljšanju osebnega razvoja. Gre namreč za stare mečevalske tehnike samurajev, najbolj znan med njimi je bil vsekakor Mijamoto Musaši, a s prilagojeno opremo, ki je omogočila možnost borbe – brez smrtnih žrtev. »Ken pomeni meč, kendo – pot meča,« nas je v slačilnici že tedaj podučila Tanja Greif iz Športnega kluba Shubukan, bržkone najboljša naša samurajka. Potem ko se je že prej ukvarjala z raznimi borilnimi veščinami, je leta 2007 izvedela še za kendo ter se že na svojem prvem treningu zaljubila v to japonsko tradicionalno disciplino, »kjer sploh ni bistvena moč,« pove, »temveč pravočasnost, tehnična usposobljenost, še posebej pa sutemi …« Sutemi? »Da, to je v bistvu mentalno stanje, kjer gre za popolno predanost!« Če poenostavimo: sutemi predstavlja – bojevnikovo iskrenost, strast, zanos, pripadnost, predanost napadu, kjer poskuša z bambusovim mečem (šinai) ali suniti v nasprotnikovo glavo (men), zabosti v njegov vrat (tsuki), zarezati v njegovo roko ali zapestje (kote) ali pa kar čez spodnji del trebuha (do), »zadeti v eno od teh točk pa je tudi cilj, ki ga poskušamo kendoisti doseči v sleherni borbi«. Kar se v tekmovalnem smislu tudi šteje, »toda poglavitne vendarle niso točke,« je nadaljevala naslednica Edvarda Gnezde, Andreje Polajnar, Petra Topića in drugih, ki so na prehodu v tretji milenium začeli kendo na Slovenskem.

Vodilo skozi življenje

»Ne, bistven je namreč razvoj samega sebe skozi aplikacijo principov meča (rihou).« Rihou pa vključuje elemente, kot so razdalja med borcema, osrediščenost, priložnost za napad … In šele ko so ti elementi dokraja premišljeni in ponotranjeni (riai) – ker pa ima vsak borec drugačen značaj, ima tudi drugačen riai – in ko kendoist razbere nasprotnika, za nameček pa mu uspe premagati še tiste štiri večne slabosti (šinkai) – presenečenje, strah, dvom in zmedenost, takrat je na dobri poti – do končne in osebne zmage.

Kendo zatorej ni le borilna veščina, marveč vodilo skozi življenje.

Če se je samuraj s pomočjo takšne filozofije nekoč izognil smrti, se bo danes – obdržal pri življenju. Pa še nekaj: če kendoist izkaže pretirano veselje in se vede nespoštljivo do poraženca, je zlahka kaznovan z odvzemom točke. In celo izključitvijo. Pravila vedenja, imenovana reiho, morajo biti namreč strogo upoštevana: so obvezna! Le spomnite se, kolikokrat je slehernika že stal – podcenjevalen odnos, ali pa ležernost, površnost, nespoštljivost, primitivnost, polovičarstvo. Tako kot je bilo treba v času samurajev nasprotnika – pokončati, je treba danes, česar se lotimo, dokončati. V življenju je treba biti dosleden, želi opozoriti kendo, življenjska filozofija, nekoč s smrtonosno katano, danes pa z bambusovim mečem.

Spoštljiv priklon

Naši samuraji so v tistem vstopili v dojo. Se priklonili in s tem pokazali spoštovanje – tako do vadbenega prostora kot tudi do učitelja, soborcev in kenda samega. Tisti z najvišjo stopnjo znanja, ki pa ni sensei, je izrekel najprej »sei retsu (postavi se v vrsto)« in zatem »seiza (sedite)«! Nakar so zbrani vitezi sedli po japonsko in na kolenih v popolni tišini klečali. Peter Topić je nadaljeval: »Ki o tsuke (pozor, pripravi se)!« In: »Mokuso (meditacija v tišini)! Mokuso jame (končaj z dihanjem in meditacijo)! Otagai ni rei (priklon soborcem)!« In vsi so glasno odgovorili: »Onegai šimasu (prosim za vadbo)!« Topić še predzadnjič: »Sensei ni rei (priklon učitelju)!« In vsi so spet glasno odgovorili: »Onegaišimasu!« Topić še zadnjič: »Men o tsuke (nadeni si opremo, varovalno čelado torej)!«

Začel se je lahko trening. Ko je borec stopil pred nasprotnika, mu je spoštovanje izkazal s priklonom (rei) in mu jasno in glasno rekel: »Onegai šimasu!« Oba sta se približala in počepnila (sonkjo). Harada sensei je dejal: »Hajime (začnite)!« Po končani vaji sta se soborca ponovno postavila v začetni položaj, se priklonila in vrisknila: »Arigato gozaimašita (najlepša hvala)!«

Med vajami so ponavljali točno določene gibe in udarce in pri tem glasno šteli od ena do deset: »Iči, ni, san, ši, go, roku, šiči, hači, kju, ju …«

In se spustili v glasen boj, kjer je bilo moč slišati globoke in strastne krike (kiai): v glavni vlogi so bili to pot – slovenski samuraji.