SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Stara Gora nad Svetim Jurijem ob Ščavnici ima manj kot 80 prebivalcev, spada pa med najlepše izletniške destinacije tega dela Slovenskih goric. Vasica prijaznih, veselih in pridnih ljudi je zelo priljubljena turistična točka. Obiskovalca skozi njo popelje lipov drevored s 60 drevesi, najstarejša med njimi štejejo že okoli 200 let. V nekdanji šoli je urejen etnološki muzej kmečkega in obrtniškega orodja, ki šteje že prek 1000 eksponatov, nasproti muzeja, v osrčju vasice, pa stoji cerkev svetega Duha, ki se bohoti s 45 metrov visokim zvonikom, bogato baročno notranjostjo in drugimi najstarejšimi orglami v Sloveniji. Še posebno zanimiv je mlin na veter, ki stoji dobrih 100 metov nižje in je kopija Becovega mlina, še zadnjega delujočega mlina na veter v Sloveniji. Žal se v tej vasici kljub pridnosti ne cedita le med in mleko, kar še zlasti čuti Vlado Lackovič, ki s sinom Denisom živi v občinskem stanovanju v večstanovanjski stavbi tik ob cerkvi in muzeju.
Vladu, naročniku Slovenskih novic, sreča ni bila naklonjena nikoli, saj se je težko prebijal že kot otrok in mladostnik, zdaj pa je še posebno hudo. Vlado je postal pravi umetnik preživetja z borimi 291,90 evra na mesec. To prejema od Zpiza in CSD, saj je invalid in mu ne dovolijo, da bi kar koli delal. Kljub temu poleti lahko pri sosedih v okolici zasluži vsaj za kakšen priboljšek, v zimskem času pa dela pri kmetih ni. Usoda se je z njim poigrala pred sedmimi leti, ko je zaradi epileptičnega napada padel in se huje ranil. Zdravniki in invalidska komisija so ocenili, da ni več zmožen opravljati dela. Določili so mu nadomestilo v omenjenem znesku, kar je ob vseh stroških, ki jim mora plačevati vsak mesec, izjemno malo. Če pokrije vse položnice, mu za hrano ostane le toliko, da si lahko kupi tri žemljice na dan. Kaj pa vsaj občasno za kakšen kos oblačila, obutve, za drva in podobno?
Živi s sinom
Pred dobrega pol stoletja se je rodil na Ptuju in vseskozi živi na območju današnje občine Sveti Jurij ob Ščavnici. Večkrat se je s sestrama in mamo selil, leta 2009, po pogostih sporih z očimom, pa je šel na svoje, v občinsko stanovanje, kjer živi s sinom, saj je partnerica odšla. »Trenutno je moja največja želja, da bi poplačal vse položnice, ki so v zaostanku, kajti nikakor ne gre s tako majhnimi prejemki vsega pokrivati sproti. Zato plačujem predvsem elektriko, RTV-naročnino in podobne reči, ki mi jih lahko takoj odklopijo in bi potem imel še dodatne stroške za vnovični priklop. Poskusil sem najeti posojilo in bi pozneje počasi vračal, a ne gre, ker mi nihče ne zaupa ob tako nizkem prihodku. Zato mi ostane samo, da vedno počakam zadnji plačilni dan v mesecu, ko pride nadomestilo, in plačam, kar lahko, potem pa spet životarjenje skozi mesec. Nekoliko lažje je poleti, ko lahko kje v okolici kaj pomagaš in dodatno zaslužiš vsaj za hrano. Lažje bi mi bilo, če bi mi dovolili delati, saj bi tako, če ne drugje, vsaj v domači občini delal prek javnih del,« žalostno razlaga Vlado, ki je 12 let delal pri samostojnem podjetniku, pred tem dve leti v Mesni industriji Radgona, nekaj let pa tudi v Avstriji.
Zbral je okoli 20 let delovne dobe, a je zadnjih sedem let odvisen od nadomestila Zpiza, ker so ga razglasili za invalida 3. kategorije. Ker ima tako nizke prihodke, v zadnjem času prejema še 42,90 evra socialne podpore na mesec, a je to premalo. Zato smo mu v tej mrzli zimi pomagali s plačilom najnujnejših položnic, in sicer za najemnino, komunalo, RTV-naročnino in elektriko. Vlado nam tudi pove, da je bilo pred časom še huje, saj mu je grozilo, da se bo zrušila stena in bo skupaj s stanovanjem končal v kleti. Zato je hvaležen upravljavcu oziroma lastniku stanovanja, ki ga je saniral in zdaj vsaj lahko mirno spi.
Vlado nikogar ne krivi za svoje težave, bori se in ne tarna, niti za pomoč nikoli ni prosil, a zdaj ni več šlo. Hvaležen je zadnjemu delodajalcu, kjer je delal 12 let, a se je pred sedmimi leti zavedel, da v gradbeni firmi, na terenu, zanj ni dela. Tudi nad lokalno oblastjo ni razočaran, enako razume tudi druge službe, ki morajo delati po pravilih, zakonih in predpisih, a se vseeno boji za prihodnost. S tako majhnimi prihodki, lani je denimo za vse leto prejel le okoli 3500 evrov nadomestila (mnogi toliko dobijo v enem mesecu in težko shajajo, kot je nedavno izjavil visoki politik, op. a.), nikakor ne more živeti, delati ne sme in ne more, ne ve, kako bo z upokojitvijo... Še posebno mu ni jasno, kaj bo leta 2018, ko ima naslednjič pregled pri invalidski komisiji. In če takrat ugotovijo, da je zmožen za delo, ne ve, kdo ga bo sprejel v službo, ko bo star 53 let.
Hvaležen je vsem, ki mu občasno priskočijo na pomoč, predvsem županu občine Sv. Jurij ob Ščavnici Miroslavu Petroviču, ki Lackoviču občasno pomaga, da je tudi njegovo življenje prijaznejše, pa seveda Slovenskim novicam, saj mu, kot nam je povedal, teh slabih 150 evrov, kolikor smo namenili za položnice, pomeni ogromno.
