Kako je mogoče, da v času, ko vlada brez posebnih vprašanj zagotavlja milijarde davkoplačevalskega denarja bankam, zmanjka denarja za zdravstvo in najnujnejšo obnovo cest? To je vprašanje, ki si ga vsak dan postavljajo vsi tisti, ki dolge ure čakajo na ljubljanski urgenci, in tudi vsi tisti, ki v kolonah čakajo pred mostovi na najprometnejših odsekih, kjer je zaradi dotrajanosti urejen le enosmerni promet.
Gospodinjska logika pravi, da je pri hiši v razmerah omejenega proračuna treba najprej poskrbeti za nujne življenjske dobrine in storitve ter šele nato za vse preostalo. Vladna politika s tem nima kaj dosti skupnega. V prihodnjih dneh bo vlada zagotovila, po vseh že zagotovljenih milijardah za reševanje bančnega sistema, še dodatnih 160 milijonov evrov za reševanje Banke Celje. Gre za banko, ki jo je, preden je postal minister, nadziral finančni minister Čufer. Potem ko smo bili davkoplačevalci prisiljeni sanirati NKBM, ki jo je nekaj časa nadzirala predsednica vlade, bomo zdaj prisiljeni še v reševanje banke, ki jo je nadziral finančni minister. Minister bo torej brez težav in, kot kaže, tudi brez dodatnih vprašanj našel denar za banko, ki jo je sam neuspešno nadziral, po drugi strani pa nikakor ne uspe zagotoviti denarja za ljubljansko urgenco ali za najnujnejšo obnovo najprometnejših odsekov cest. Se vam zdi to logično in v skladu z načelom dobrega gospodarjenja? Komu torej služi država in čemu se Slovenija rekordno zadolžuje?
V državah z urejenim tržnim sistemom se zelo dobro ve, kaj so in kaj niso njene temeljne funkcije. Država mora skrbeti za učinkovito delovanje pravosodja ter za socialno, zdravstveno, izobraževalno in prometno infrastrukturo. V Sloveniji pa se zdi, da se država ukvarja z vsem, razen s tistim, kar je njena temeljna funkcija. Slovenski pravosodni sistem je med najmanj učinkovitimi v EU, in to kljub temu da ima Slovenija v vsej EU daleč največ sodnikov na 1000 prebivalcev. Reforme pravosodja pa sploh ni na vidiku. Zdravstveni sistem je tik pred bankrotom, koalicija pa se tudi o tej reformi nikakor ne more poenotiti. Po številu zdravnikov na tisoč prebivalcev smo pod evropskim povprečjem, hkrati pa je veliko mladih zdravnikov še vedno brezposelnih, ker menda za njihovo zaposlitev ni denarja. Temeljne prioritete vlade bi zato morale biti strukturne reforme, na kar nas tudi vsi opozarjajo. Če jih ne bo, bodo zgodbe z ljubljanske urgence postale slovenski vsakdan.
