Slovenijo in Hrvaško druži in razdvaja marsikaj, saj smo navsezadnje kar velik del svoje zgodovine preživeli skupaj v različnih državnih tvorbah. V zadnjem obdobju nas povezujejo spodbudni ekonomski podatki, in to v času nekakšnega političnega brezvladja. Hrvaška ima že več mesecev le nekakšno tehnično vlado in njeni ekonomski rezultati so se precej izboljšali. Gospodarska rast drugega kvartala je tako znašala 2,8 %, pri čemer sta k temu odločilno prispevala tako rekordna rast izvoza kot tudi povečana domača potrošnja. Pri tem pa v te spodbudne podatke sploh še ni vštet tretji kvartal rekordne turistične sezone, ki pri naših južnih sosedih podira vse rekorde. Kandidata za novega premierja Milanović in Plenković sta pričakovano populistično poskušala zasluge za to pripisati svojima političnima opcijama, in sicer v slogu političnega pristopa »za vse dobro smo zaslužni mi, kar je slabo, pa z nami povezano ni«.
Nekateri analitiki na Hrvaškem pa ocenjujejo, da ni naključje, da se okrevanje gospodarstva dogaja v obdobju »brezvladja«, ko je parlament razpuščen, vlada pa lahko opravlja le tekoče posle. Podobna politično-ekonomska logika velja tudi za Slovenijo. Cerarjeva vlada ima po anketah že dlje zelo nizko podporo javnosti, saj jo podpira samo še slaba tretjina ljudi. Ankete so hkrati pokazale, da se je podpora vladi povečala prav med počitnicami, ko vlada in parlament nista delovala. Anketiranci so torej po svoje nastavili ogledalo vladnim ukrepom. Iz tega lahko mirne vesti izpeljemo sklep, da je po mnenju večine vlada najbolj koristna takrat, ko je na dopustu in ne dela škode ter ji zato takrat posledično naraste podpora. Pravzaprav bi moralo to skrbeti tako Cerarja kot tudi vladne stratege. Predvsem pa bi se morali vprašati, kaj je treba spremeniti, da se bo percepcija javnosti o (ne)delu vlade spremenila. Zato ni presenetljivo, da se je marsikdo kar malo prestrašil, ko so mediji na začetku septembra objavili vest, da sta vlada in parlament ponovno začela opravljati svoje delo.
