Ko nam država jemlje iz levega žepa, da bi nam dala v desnega

Medtem ko je ameriški predsednik Obama kot ključno vprašanje za prihodnji gospodarski razvoj izpostavil neenakost, pri nas tega problema nimamo. V ZDA se je od sredine sedemdesetih let delež zgornjega odstotka Američanov v celotnem dohodku potrojil (z osem na 23 odstotkov) in leta 2008 dosegel rekordno raven izpred gospodarske depresije 1929–1933. Zaradi tega, ker najbogatejši relativno in v agregatu tudi absolutno manj trošijo, imajo težave z zagotavljanjem stabilnega povpraševanja in se bojijo dolgega obdobja zelo nizke rasti. Pri nas težav z neenakostjo ni. Med vsemi razvitimi državami (OECD) ima Slovenija najnižjo stopnjo neenakosti, nižjo od vseh ultrasocialnih skandinavskih držav.

Naš problem je drugje. Imamo relativno plačno uravnilovko, dodatno pa razlike v mesečnih prihodkih uravnavamo z bogatim in razvejenim sistemom socialnih transferjev. Ti skupaj (brez pokojnin) znašajo okrog dve milijardi evrov na leto ali dobro petino proračuna. In tukaj se pojavi problem. Ti transferji ter seveda še stroški javne uprave so previsoki glede na to, koliko si lahko privoščimo. Natančneje, so previsoki ob možnostih, koliko davkov lahko poberemo.

V krogu lovimo svoj davčni rep

Glavni problem Slovenije je, da se ob iskanju izhoda iz krize namesto z vprašanji optimalnih razvojnih konceptov ukvarja z vprašanjem, s katerimi davki povečati fiskalne prihodke, da bi pokrili breme socialne države in sistemov javnega sektorja od zdravstva, policije in vojske do šolstva. Problem je, ker – najprej vsak pri sebi in nato kolektivno – ne znamo sešteti ena plus ena. Nikakor se nočemo prilagoditi krizni situaciji in privoliti v znižanje nekaterih visokih socialnih standardov, po drugi strani pa bentimo čez vlado, ki je v zadnjem letu začela kot po tekočem traku zviševati davke na porabo (od DDV do trošarin na goriva, alkohol in tobak), razne takse in nato še ponesrečeno poskušala uvesti davek na nepremičnine. V resnici nočemo videti, da nam za vsak evro, ki ga vsak mesec dobimo od države v desni žep, država hkrati iz levega izpuli po en evro. Saj veste, davki morajo na koncu izravnati javne izdatke. Nismo sposobni uvideti, da bi nam država, če bi se odrekli petim centom pri socialnih transferjih, po drugi strani vzela pet centov manj iz levega žepa.

Seveda gre za zelo poenostavljeno sliko. Nismo vsi v enakem položaju. Nekateri so upravičeno upravičeni do višjih transferjev kot drugi. Toda vsi smo uporabniki javnih storitev, predvsem zdravstva in šolstva, kjer so standardi brezplačnosti storitev zelo visoki. Seveda se nam te storitve samo zdijo brezplačne, ker pozabljamo, da jih plačujemo prek visokih davkov. Ampak to nekako ni naš individualni problem, ker ima vsak od nas občutek, da dobi od države manj transferjev kot sosed in da državi plača več davkov, kot od nje dobi »brezplačnih« storitev. In tako se nekako vrtimo v krogu, loveč svoj davčni rep. In se ne znamo ustaviti. Vlada pa tudi ne, ker se koalicija boji, da ji na naslednjih volitvah ne bomo dali glasov.

Je kakšen izhod iz tega začaranega kroga lovljenja lastnega repa? Je, seveda je. Celo zelo preprost je. Imenuje se racionalizacija. Racionalizacija, ki je lahko zelo neboleča. Resnično neopazna. Privedla pa bi do tega, da bi nam država nehala groziti, da nam bo iz levega žepa z novimi davki pobrala še dodatnih pet centov. Zadeva je resnično zelo preprosta. Vlada bi morala zgolj začeti delati in, podobno kot predsednik Obama pred dvema letoma, vsakemu ministrstvu dati nalogo, da gre skozi posamične proračunske postavke, postavko za postavko, številko za številko, in pogleda, kaj v resnici stoji za posamezno cifro. Je nujno, da ima vsako mesto svojo urgenco, je treba iti v gradnjo 12 novih urgenc? Zakaj ne bi dejavnosti urgenc v manjših mestih prenesli kar na zdravstvene domove? Je nujno, da imamo pri nas skupaj 12-mesečni porodniški dopust, najdaljši v Evropi? Zakaj v socialni Avstriji lahko shajajo zgolj s trimesečnim? Mar ne bi že skrajšanje za dva meseca prineslo velikega prihranka v našem žepu? Zakaj ne bi za vsak neurgenten obisk zdravnika uvedli participacije v višini denimo enega evra? S tem bi se znebili velike in povsem nepotrebne gneče v zdravstvenih domovih, hkrati pa dobili denar za zdravstvo. In tako naprej.

Bratuškova najbrž ve, kje so rezerve

Vlada bi zgolj morala dati jasno navodilo tehničnim ekipam na vsakem ministrstvu, da z natančnim pregledom posameznih proračunskih postavk privarčujejo pet odstotkov, in to tako, da se kakovost javnih storitev ne zmanjša oziroma da standard socialnih transferjev ni bistveno okrnjen. Te drobne racionalizacije ne bi nihče zares začutil, nihče ne bi bil z njo bistveno prizadet, poznalo pa bi se nam vsem v žepu. Predsednica vlade bi morala takšno delovanje in racionalizacijo dobro obvladati, saj je dolga leta vodila sektor za proračun na ministrstvu za finance. Iz proračunskih pogajanj s posameznimi ministrstvi vsaj približno ve, kje so rezerve.

In zakaj se to ne zgodi, zakaj se tega pri pripravi proračuna nihče ne spomni? Pojma nimam. Resnično se mi ne sanja. Očitno se je lažje pogovarjati o tem, kje bi lahko povečali še kak davek ali si izmislili novega. Je bolj »kreativno« kot pa rezati stroške.

Pa poglejmo, v obupu, ali imamo pri davkih še kaj prostora. Ali lahko glede na sočlanice EU še dvignemo kakšen davek? O, ja, prostora je še kar nekaj. Juhuhu! Primerjava je sicer za leto 2011, ker je to zadnje leto, za katero Eurostat ponuja primerjalne podatke. Po teh podatkih je Slovenija glede na davčno breme na desetem mestu med 27 članicami EU, in sicer s 37,2 odstotka BDP, enako kot v Luksemburgu. Pred nami so po višini davkov vse razvite države EU razen Velike Britanije, Irske, Grčije in Španije. V Avstriji država pobere skoraj za pet odstotkov BDP več davkov kot naša, v Nemčiji pa za 1,7 odstotka. Na prvem mestu je Danska, kjer država pobere za skoraj polovico (47,7 odstotka) BDP davkov. Tesno za petami sta ji Švedska in Belgija.

Zanimivo je, da ima Slovenija relativno višje davke na porabo (DDV in trošarine) kot direktne davke na dohodke (plače in dobiček). Pri posrednih davkih je med vsemi članicami EU Slovenija na osmem mestu, od tega pri DDV na devetem, pri trošarinah pa kar na četrtem. Po lanskem povečanju DDV in po lanskih in letošnjih povišanjih trošarin na goriva, alkohol in tobak je Slovenija seveda še zlezla po lestvici držav z najvišjimi davki.

Pri davkih na dohodke je Slovenija, presenetljivo, komaj na 18. mestu. Od tega je pri davkih na plače na 19. mestu, pri davkih na dobiček na 23., pri preostalih davkih, denimo na nepremičnine, pa na 15. Ups, je torej tukaj priložnost za našo vlado, da poveča svoj davčni primež? Saj res, zakaj pa ne bi dvignila davčnih stopenj pri dohodnini? Zakaj ne bi dvignila davka od dohodka pravnih oseb? Zakaj ne bi na ta način »uravnotežila« davčnega bremena in se poravnala z drugimi članicami EU?

Potrebujejo svinčnik, papir in kalkulator

Hja, problem je v tem, da so davki na porabo še najbolj nevtralni. In najbolj pravični. Tisti, ki več potrošijo, tudi več plačajo. Problem pri dvigu dohodninskih stopenj je v tem, da bi s tem država še bolj zaklala gospodarsko kuro. Dvignili bi se stroški dela in naša podjetja bi bila še manj konkurenčna v tujini. To bi bil samomor. Določen manevrski prostor je pri davku na dobiček, kjer je Slovenija s stopnjo 17 odstotkov med državami z daleč najnižjo obveznostjo. Stopnja davka od dobička je pri nas natanko za polovico manjša kot v Nemčiji ali Belgiji. Gre seveda za ideološko vprašanje. Pri nas so za časa vladanja Janeza Janše zniževali stopnje davka na dobiček ter uvajali raznorazne olajšave za investicije, da bi spodbujale gospodarsko aktivnost. Zgodilo se sicer ni nič, gospodarska aktivnost zaradi tega ni bila nič večja, le luknja v proračunu je zrasla za približno pol milijarde evrov.

Vendar to še ne pomeni, da bi dvig stopnje davka na dobiček rešil težave s proračunom. Ker je gospodarska aktivnost zelo nizka, ker se podjetja otepajo z izgubami, in ne z dobički, tudi podvojitev davčne stopnje ne bi prinesla bistvenega povečanja davčnih prilivov. Ne letos in ne naslednje leto.

Če že, je edini smiselni dodatni davek trenutno davek na nepremičnine. Tukaj Slovenija pobere relativno manj od povprečja EU, pa še bolj pravičen je. Tisti, ki imajo več nepremičnin, bodo pač tudi plačevali več.

Toda je pot k zapiranju proračunske luknje z zviševanjem davkov res prava? Je to res pot k prosperiteti? Ne, seveda ni. Vlada naj raje razmisli, kako bo spodbudila gospodarsko rast, kako bo v ta namen čim bolj učinkovito izkoristila evropska sredstva, ob tem pa naj opravi tiste drobne racionalizacije javnih izdatkov, ki bodo kratkoročno zaprli proračunsko luknjo. In pri tem ni nobene velike filozofije. Treba je le vzeti v roke papir in svinčnik in zaposliti državne uradnike z računanjem. V dobi računalnikov pa je to naravnost otročje lahko opravilo. Torej?