Zadnje dni po Sloveniji kroži šala, da medvedje iz ljubljanskega živalskega vrta zahtevajo, da jih takoj izpustijo nazaj v kočevske gozdove. Menda jih je strah, da jim bo vlada odrla kožuh, ker ne bodo imeli denarja za plačilo nepremičninskega davka na svojo kletko.
Uvedba nepremičninskega davka ima vse možnosti, da postane najbolj ponesrečen projekt vlade Alenke Bratušek. Najprej so se projekta lotili na napačnem koncu. Vlada je v proračunu za naslednje leto predvidela, da bo z davkom na nepremičnine pobrala 240 milijonov evrov več kot doslej, ob tem pa zakona sploh še ni sprejela. Pravzaprav bi lahko rekli, da se na vladi obnašajo kot tisti lovec, ki je začel pripravljati raženj v trenutku, ko je bil zajec še v gozdu. Takšen način obravnavanja davkoplačevalcev je precej neokusen. Neodgovorno je načrtovati proračunske prihodke od nečesa, pri čemer sploh ne veš dokončno, kaj vse bo davčna osnova in kakšne bodo davčne stopnje. Davek na nepremičnine je praviloma v svetu prihodek lokalnih skupnosti in instrument razvojne politike. Lokalne skupnosti marsikje po svetu poskušajo z nižanjem ali celo oprostitvijo tega davka pritegniti nove investicije in s tem ustvariti delovna mesta, pri nas pa bo več kot polovico tega davka namesto lokalnih skupnosti pobrala kar država.
Za kapital pravimo, da je plaha ptica in ob napovedih višjih davkov hitro odleti, medtem ko so nepremičnine nemobilne. Zavezanci za ta davek pač ne bodo mogli pospraviti svoje nepremičnine pod pazduho in je mahniti kam drugam. Tega se v vladi dobro zavedajo, vendar se tega projekta kljub temu ne bi smeli lotiti tako »na horuk«. Ne smemo zanemariti, da so evidence nepremičnin v Sloveniji še vedno nepopolne, cenitve pa pogosto protislovne. Zato lahko pričakujemo, da bodo odločbe o plačilu tega davka dvignile vsaj toliko prahu in sprožile vsaj toliko nezadovoljstva, kot se je to zgodilo ob spremembi zadnje socialne zakonodaje. Se še spomnite, kako na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve več mesecev niso znali pojasniti zapletov z informacijskim sistemom ter kako so ljudje s pritožbami zasuli zavode za zaposlovanje?
Tokrat bo še slabše. Na vladi se ne morejo dogovoriti niti glede osnovnih stvari, koga in za koliko obdavčiti. Vedo le, koliko denarja želijo pobrati. Pravzaprav je način uvedbe tega davka žal le še en nazoren primer »inkasantske« politike namesto razvojne.