Štajerski prijatelj, po čigar žilah se kajpada pretaka vijol'čna kri, mi je v soboto iskreno priznal: »Še nikoli si nisem tako želel, da bi bili nogometaši Olimpije na vrhu prvenstvene lestvice.« Kajti to je hkrati pomenilo, da je njegov Maribor z vrha lestvice z zmago sklatil dotlej vodilno Gorico. No, to je bil še en dokaz več, da je slovenski nogomet najzanimivejši, ko sta močna oba naša največja kluba – Maribor in Olimpija. Zdaj vse kaže na to, da smo po dolgih letih le dočakali sezono, ko bomo morda spet spremljali dvoboj Štajercev in Ljubljančanov do zadnjega diha, torej do zadnjega kroga državnega prvenstva.
Nogometni obračun med glavnim mestom in štajersko metropolo je vsekakor več kot samo boj za športni prestiž. Tu gre tudi za ponos, če hočete, odpravo frustracij in drugih pojavov, ki so se v ljudeh nakopičili v obdobju slovenske samostojnosti, ko se je Ljubljana normalno razvijala v središču države v vseh pogledih, Maribor pa je iz leta v leto nazadoval na vseh področjih. Ne prav na vseh, kajti v obdobju največje finančne, gospodarske, politične in moralne krize, ki je zajela deželo na sončni strani Alp, je dobro organizirana skupina ljudi iz Nogometnega kluba Maribor ustvarila uspešno zgodbo v evropskem okolju. Uspehi vijoličnih so zagotovili milijone evrov prihodkov, s katerimi se lahko dičijo kot ena izmed najuspešnejših organizacij vzhodno od Trojan. Mariborčani se lahko pohvalijo s športno-poslovnim uspehom, ki mora biti za zgled vsem sorodnim kolektivom v Sloveniji. Jasno, ne morejo vsi v višave, lahko pa s podobnim modelom zagotovijo stabilno prihodnost in zraščenost svojih organizacij z lokalnim okoljem.
Na tem zdaj delajo pri ljubljanski Olimpiji. Na neki način je celo žalostno, da na vrhu upravljavske piramide ni domačega človeka, toda v obdobju globalizacije je bolje odriniti pretirani lokalpatriotizem. Če pač mora v naše dvorišče priti tuji poslovnež, da pokaže, kako zgraditi stabilen in uspešen športni kolektiv, kot je nogometni klub Olimpija, potem naj bo. No, doslej ni storjenega še nič zares otipljivega, gre pa v to smer. Zahvala gre prav mariborski, povsem slovenski zgodbi.
