Za planinske gasilce se je zgodba z žledom začela v noči na prvi februar. Blaž Kolar, poveljnik prostovoljnega gasilskega društva v Planini pri Postojni, pove, da je žena Tina razumela njegovo odsotnost po cele dneve, kakor jo pač razumejo vse, ki so poročene z gasilci.
»Pozivnik zapiska in žena točno ve, da bom šel, in sprejme, saj je vedela že prej. Že prvi dan sem ji povedal, da ne vem, koliko časa bom doma. In je razumela, saj kaj pa ji drugega preostane,« razloži planinski poveljnik. Toda po vsakem dežju posije sonce in tudi pri Kolarjevih je bilo tako: Blažu, Tini in njunemu dveletnemu sinu Leonu se je marca pridružil nov družinski član, Anže. »Mama mi je rekla, da so se pri naši hiši vsi od mulcev rodili, ko je bila voda, in tudi gasilci smo se hecali, da bom drugič oče, ko bo pač voda odtekla,« je hudomušen 32-letni Blaž Kolar, zaposlen v Kovodu kot vodja črpališč.
Po žledu še poplave
No, pozimi pa je bilo prekleto resno zaradi žleda, to je hitro dojel in sklical operativce v društvu. Z gasilci je takoj odšel na intervencijo proti vodarni, saj je bilo do tam treba pripeljati agregat. »Enaintridesetega januarja smo že šli odpirat cesto do vodarne Malni, ki s pitno vodo oskrbuje celotni občini Postojna in Pivka. Ob sedmih zjutraj smo imeli zbor in znova je bilo treba očistiti cesto do vodarne, saj smo morali zagotoviti, da je do agregata prišlo gorivo, elektrike namreč takrat ni bilo več. Tako vodooskrba skoraj 15.000 prebivalcev ni bila motena niti dan katastrofe, čeprav je šlo na tesno, za kakšno uro ali dve,« pove Blaž, ki je pri gasilcih že od sedmega leta.
Tako so gasilci pod njegovim poveljstvom pravzaprav samoiniciativno rešili oskrbo s pitno vodo in Planino. Ko je bilo najhujšega z žledom konec, se je v Planini začela odvijati nova drama – hitro se je začela dvigati voda.
Reki Pivka in Rak se združita v Planinski jami in pri Planini izvirata kot Unica, tod tečejo tudi Malnščica in podzemne vode iz Cerkniškega jezera, nato pa je bila še voda od žledu. Blaž meni, da je je bilo toliko, da so bile poplave neizogibne. »Do 9. februarja smo bili aktivni ves čas, potem so se začela dežurstva, 10. pa smo že začeli dežurati zaradi poplav. Postavljali smo protipoplavne nasipe in pomagali odnašati stvari iz ogroženih hiš. Ogromno so pomagali domačini, tudi tisti, ki jih poplave niso prizadele, solidarnost je bila res na visoki ravni.«
Blaž, ki je do 10. februarja domov hodil samo v poznih večernih urah, je poveljevanje ob poplavah prepustil kolegu Primožu Bajcu. »V službi se mi je nabralo precej stvari, ker me praktično 14 dni ni bilo, žena je bila tri tedne pred porodnim rokom, tako sem bil dopoldne na delu, popoldne pa z otrokom, da sem prevzel malce družinskih obveznosti.«
